Letos bomo nedeljo turizma obhajali 17. maja 2009. Papeški svet za pastoralo izseljencev in popotnikov, ki ga vodi kardinal Renato Raffael Martino, skrbi za izseljence, zdomce, begunce, pregnance, romarje, mornarje, letalce, študente, Rome in ne nazadnje za turiste in tiste, ki jih sprejemajo. S pismi in odmevnimi mednarodnimi kongresi za posamezna področja je v stalni povezavi s škofijami in škofovskimi konferencami. V to mrežo je vključena tudi Cerkev na Slovenskem. Kako delo papeškega sveta odmeva pri nas, kaj pricurlja preko medijev do naših župnij in družin, kaj stori Cerkev in kaj tudi sami prispevamo k temu svojevrstnemu mozaiku življenja?

Nedelja turizma predstavlja eno od priložnosti, da se kot posamezniki in Cerkev vsaj za trenutek zaustavimo in zamislimo. Človeštvo na poti, Cerkev romarica, stotine milijonov ljudi, ki zapuščajo domove in iščejo delo, študij, novo domovino, nova spoznanja, oddih – vse to s seboj prinaša številne možnosti in izzive ter tudi nevarnosti. V molitev, pogovore in nagovore, v načrtovanje in programe je potrebno vključiti tudi poudarke omenjenega papeškega sveta, ki so pri nas razdrobljeni in nepovezani, in ki jih naziv nedelja turizma potisne ob stran.

Ob 40-letnem delu v središču slovenskega turizma v župniji Portorož sem odkrival pomembnost turizma v vsakodnevnem pastoralnem delu. Nova župnija in pozneje nova cerkev sta bili odgovor na potrebe prihajajočih turistov in ne na potrebe domačih prebivalcev. Potreba po morju in soncu se velikokrat prelije v iskanje drugih vrednot, ki so bolj povezane z romanjem kot s turizmom. Odkrivanje naravnih lepot, ki jih je razkošno razsejala Božja vsemogočna ustvarjalnost, in kulturnih vrednot, ki jih je kot bisere vtkala v ta svet misel in roka Božjih sodelavcev, priložnost za pogovor o vsem tem s človekom, ki stoji pri odprtih vratih in ima vedno čas za človeka, ki gre mimo, trenutki tišine ob zahajajočem soncu ali ob tabernaklju vedno odprte cerkve spreminja navadni turizem v nekaj veliko globljega, v pravo romanje. Kristjani, ki prihajajo kot turisti in kristjani, ki sprejemajo turiste, lahko odigrajo pomembno vlogo pri povezovanju človeštva v vesoljno bratstvo, ki ga je Jezus s svojim prihodom na svet začel in ga svojim učencem zaupal kot zgodovinsko nalogo.

Turistična in romarska središča in bratski krščanski odnos, ki ga turisti vseh vrst doživijo v slovenskih krajih, naj bi postali šola za vsako slovensko družino, ki redno ali občasno v svojo hišo sprejema goste. Zaslužek nikoli ne bi smel biti na prvem mestu. So vrednote, ki jih ne moremo kupiti na trgu in ki jih gost nikoli ne pozabi, so pa neprecenljive, saj obogatijo tistega, ki jih daje in tistega, ki jih sprejema. Turizem bo tudi kot gospodarska panoga vedno živel in uspeval predvsem na osnovi vrednot Cerkve, družine in turističnih delavcev. Vsi skupaj stojimo pred velikimi izzivi in to v srcu Evrope, kamor nas je Božja ljubezen naselila, z lepotami narave, s kulturnimi in verskimi zakladi, ki so jih ustvarili naši predniki, in s slovensko pridnostjo in srčno kulturo, ki je bila priznana v svetu. Tudi Slovenija lahko postane vzorec in izziv uspešne turistične dežele.

Besedilo je pripravil nekdanji dolgoletni župnik v župniji Portorož g. Franc Prelc.