FOTO: Vatican Media

Papež Frančišek je po nedeljski opoldanski molitvi angelovega češčenja napovedal imenovanje 13 novih kardinalov v vesoljni Katoliški cerkvi, med katerimi je tudi škof Marcello Semeraro, ki je do nedavnega vodil italijansko škofijo Albano. Sveti oče je škofa Semerara sredi letošnjega oktobra imenoval za novega prefekta vatikanske Kongregacije za zadeve svetnikov, zdaj pa se bo pridružil še kardinalskemu zboru.

Škof Semeraro je vest o imenovanju za kardinala sprejel s »presenečenjem, hvaležnostjo in odgovornostjo«, ki jih občuti ob prevzemanju novih nalog v Cerkvi, kot je pojasnil v pogovoru za Radio Vatikan, svoje poslanstvo pa izroča bl. Carlu Acutisu.

Sinodalnost in občestvo

Škof Semeraro je vest o imenovanju za kardinala slišal doma, ko je v nedeljo spremljal papeževo opoldansko molitev angelovega češčenja. Pojasnil je, da mu je imenovanje za kardinala, ki je tako kmalu sledilo imenovanju za prefekta, »nekoliko spremenilo življenjski ritem«. Do svetega očeta čuti izjemno hvaležnost, ker mu je izkazal tolikšno zaupanje v služenju Cerkvi. Ko je slišal seznam novih kardinalov (in ime tajnika sinode), je najprej pomislil na sinodalnost, ki kaže pot občestva Cerkve, nato pa na svojo odgovornost prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov; to predstavlja neko drugo sinodalnost, drugo občestvo, občestvo nebes. »Mi, na zemlji, ko služimo in živimo v Cerkvi, si moramo prizadevati, da odsevamo to nebeško občestvo, proti kateremu v vsakem primeru hodimo, kot nam to pravi praznik vseh svetih, ki ga bomo kmalu obhajali. Ti občutki so mi prešinili misli v tistem trenutku,« je povedal novo imenovani kardinal.


FOTO: arhiv Družine

Za pomoč prosil bl. Carla Acutisa

Škof Semeraro pravi, da je osebno že razmišljal, kako se bo odpovedal vodenju škofije, glede na to, da bo decembra dopolnil 73 let. Duhovno se je že pripravil da se bo ločil od tega, za kar si je prizadeval v škofiji, od trenutka rodovitnosti. »Očetovstvo namreč zahteva rodovitnost, zahteva pa tudi, da se ločimo in tako otroke pustimo svobodne na njihovi poti. Zdaj pa se začenja razmišljanje o novem začetku, začetku službe, ki me postavlja v stik z izkušnjo svetosti. To je zame razlog velike tolažbe, velike spodbude,« je povedal škof in dodal, da se je udeležil slovesnosti ob beatifikaciji Carla Acutisa 10. oktobra letos v Assisiju. Ko je stal ob njegovem grobu in zrl v mladega blaženega, se je spomnil ikone, ki mu jo je nekoč podaril sveti oče, v več izvodih, da bi jih razdelil duhovnikom in drugim vernikom. Ikona se imenuje Santa Koinonia in upodablja mladega meniha, ki si na rame naloži starca. Na nekem srečanju je papež govoril o tej ikoni in mlade povabil, naj si naložijo sanje Cerkve in tudi upanja: »Jaz sem pred telesom blaženega Carla Acutisa prosil tega mladeniča, naj si me s svojimi sanjami naloži na ramena ter mi pomaga dostojno živeti službo, v katero me je papež poklical.«

Pomagati si pri skrbi za duše

Ko je papež Frančišek naštel imena novih kardinalov, je prav tako prosil za molitev zanje, »da bi postali podobni Kristusu in bi mi tako pomagali pri službi rimskega škofa za dobro vsega svetega vernega Božjega ljudstva«. Po Semerarovem prepričanju te papeževe besede pomenijo, da ima sveti oče načrt, ki ga lahko povzamemo z besedo »skrb za duše«. Gre za tradicionalno formulo, ki pomeni skrbeti drug za drugega in si med seboj pomagati, nositi bremena drug drugega, kot to pravi sv. Pavel. »To papež prosi,« pojasni Semeraro, kajti »papež ni mitološka figura, ki nase jemlje ves svet. Kristus je vzel nase naše slabosti in nam v svojih ranah pomaga, da jih ozdravimo. Papež živi v tem občestvu in je služabnik občestva ... Prav je torej, da čuti potrebo, da ima sodelavce pri opravljanju svoje službe. Tudi delo reforme kurije, ki se zaključuje v prihodnjih mesecih, je podoba velikega sodelovanja s službo Petrovega naslednika.«