Dragi bratje in sestre!

Tema 41. svetovnega dneva sredstev družbenega obveščanja, ki nosi naslov Otroci in sredstva družbenega obveščanja – vzgojni izziv, nas vabi k premišljevanju o dveh medsebojno povezanih pomembnih vprašanjih: na eni strani o vprašanju vzgoje otrok, na drugi pa v javnosti morda manj splošnem, a nič manj pomembnem vprašanju vzgoje medijev.

Zapleteni izzivi, s katerimi se sooča sodobna vzgoja, so neposredno povezani z vedno večjim vplivom medijev v svetu. Kot vidik globalizacije, ki jo podpira tudi hiter tehnološki razvoj, mediji določajo kulturno okolje (prim. Apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. Hiter razvoj, 3). Marsikdo zastopa stališče, da mediji na vzgojo vplivajo enako kot šola, Cerkev in celo družina. »Mnogi ljudje imajo za resnično tisto, kar jim kot resnično predstavljajo mediji« (Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, Aetatis Novae, 4).

Na razmerje otroci – mediji – vzgoja moremo gledati z dveh vidikov: na vzgojo otrok, ki poteka preko medijev, in na vzgojo otrok za zdrav odnos do medijev. S tem se oblikuje svojevrstna vzajemnost, ki zadeva odgovornost medijske industrije in kaže na potrebo po aktivnejši in bolj kritični drži bralcev, gledalcev in poslušalcev. V tem smislu je vzgoja za medije zelo pomembna za kulturni, moralni in duhovni razvoj otrok.

Vprašanje je, kako varovati in pospeševati skupno dobro. Starši, Cerkev in šola nosijo odgovornost za otroke, da bodo razvili zmožnost razločevanja pri uporabi medijev. Vloga staršev je seveda nenadomestljiva. Starši imajo pravico in dolžnost zagotoviti preudarno uporabo medijev, in sicer z vzgojo vesti svojih otrok, da bodo mogli zdravo in objektivno presojati medije, kar jim bo pomagalo pri izbiri programov, ki so jim na voljo (prim. Apostolsko pismo papeža Janeza Pavla II. z naslovom Familiaris Consortio, 76). Pri tem starši potrebujejo podporo in pomoč šole in župnije, saj potrebujejo zagotovilo, da jih v njihovem težkem, a osrečujočem vzgojnem poslanstvu podpira širša skupnost.

Vzgoja za medije bi morala biti pozitivna. Če otrokom posredujemo estetske in moralne vsebine, jim pomagamo razvijati spoštovanje, modrost in zmožnost presojanja. Pri tem je pomembno upoštevati glavni pomen starševskega zgleda in korist, ki jo prinašajo klasična otroška in mladinska literatura, lepa umetnost in umetniška glasba. Medtem ko bo popularna literatura vedno del kulturnega življenja, se ne smemo nemočno prepuščati skušnjavi senzacionalizacije v izobraževalnih središčih. Lepota, ki je odsev Božjega, navdihuje in poživlja srce in duha mladega človeka, hkrati pa sovraštvo in vulgarnost ponižujoče vplivata na njegovo ravnanje in vedênje.

Podobno kot vzgoja nasploh predpostavlja tudi vzgoja za medije zorenje v svobodi in to je zahtevna naloga. Svobodo pogosto razumemo kot neustavljivo pehanje za užitki in novimi izkušnjami, kar je v resnici ujetništvo in ne osvoboditev! Prava svoboda posameznika – prav posebej pa otroka – nikoli ne more obsoditi na nenasitno hlastanje za novim. V luči resnice svobodo lahko opišemo kot izkušnjo dokončnega odgovora na Božji »Da« človeštvu, ki nas poziva, da svobodno – ne nepremišljeno, temveč preudarno – izbiramo vse, kar je dobro, resnično in lépo. Starši otrokom posredujejo globinsko veselje do življenja, ko jim kot varuhi svobode postopoma dajejo vedno več svobode (prim. Nagovor na petem Svetovnem dnevu družine v Valencii, dne 8. julija 2006).

Iskreno željo staršev in učiteljev, da bi otrokom privzgojili vrednoto lepote, resnice in dobrote, lahko podpre tudi medijska industrija, in sicer s tem, da posreduje temeljno človekovo dostojanstvo, resnično vrednoto zakona in družinskega življenja ter pozitivne dosežke človeštva. Potrebe, da mediji ostanejo zavezani učinkoviti vzgoji in etičnim standardom, ne čutijo samo zainteresirani starši in učitelji, temveč vsi, ki se čutijo družbeno odgovorne.

Čeprav ugotavljamo, da mnogi ljudje, ki so aktivni na medijskem področju, želijo delati to, kar je prav (prim. Dokument Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja, Etika in komunikacija, 4), hkrati tudi priznavamo, da se srečujejo s »specifičnim psihološkim pritiskom in etičnimi dilemami« (Aetatis Novae, 19), ki medijske delavce občasno prisilijo, da na račun konkurenčnosti znižujejo svoje standarde. Sodobni trendi produkcije programov – vključno z animiranimi filmi in videoigricami –, ki v imenu zabave poveličujejo nasilje in prikazujejo asocialno vedenje ali pa trivialno predstavljajo človeško spolnost, so perverzni, sploh pa če so namenjeni otrokom in mladostnikom. Kako je mogoče tovrstno »zabavo« razložiti številnim nedolžnim mladim ljudem, ki so žrtve nasilja, izkoriščanja in zlorab? V tem smislu je potrebno razločevati med Kristusom, ki je Otroke objel, polagal nanje roke in jih blagoslavljal (prim. Mr 10,16) in tistim, ki pohujšuje male, in za katerega velja, da bi bilo »bolje zanj, da mu obesijo mlinski kamen na vrat« (Lk 17,2). Še enkrat pozivam odgovorne v medijski industriji, naj vplivajo na producente in jih spodbujajo, da bodo varuhi skupnega dobrega, naj branijo resnico, naj ščitijo posameznikovo človeško dostojanstvo in naj širijo spoštljiv odnos do potreb, ki jih ima družina.

Cerkev sama je – v luči odrešenjskega sporočila, ki ji je bilo zaupano – učiteljica človečnosti in podpira starše, vzgojitelje, medijske delavce in mlade. V njenih župnijskih in šolskih programih naj vzgoja za medije dobi vidno mesto. Predvsem pa si Cerkev želi deliti vizijo človeškega dostojanstva, ki je središče vsake človeka vredne komunikacije. Gledam s Kristusovimi očmi in drugemu človeku lahko dam več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje (prim. Bog je ljubezen, 18).