(Kamnik, 29. november 1921, Grahovo, 24. november 1943)

Ob prireditvah v Kamniku ob 65. obletnici njegove smrti

V četrtek in petek, 27. in 28. novembra, je bila v Kamniku predstavitev treh novih književnih del o še vse premalo znanem in cenjenem, a odličnem pesniku Francetu Balantiču, razstava, posvečena njemu, in akademija. Zunanji povod za te in druge kulturne dogodke je bila 65. obletnica smrti velikega slovenskega pesnika, ki je, žal, doživel svoj življenjski in ustvarjalni konec v goreči domobranski postojanki v Grahovem.

O tem in še marsičem je spregovoril dokumentarni film režiserja Jožeta Pogačnika o pesniku Francetu Balantiču, ki so ga predvajali 25. novembra zvečer na prvem programu slovenske televizije (TV Slovenija 1), že prej, 21. novembra, pa so ga pokazali v knjižnični dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku.

Pod tri nova dela o Balantiču (monografijo, zbrane pesmi in izbrane pesmi v miniaturni izdaji) se je podpisal pesnik, pisatelj in literarni zgodovinar prof. France Pibernik, ki je letos, ob 80. rojstnem dnevu, število svojih književnih del zakrožil že na številko šestdeset. Kaj vse ve o Balantiču, so številni poslušalci izvedeli iz pogovorov predsednice kamniške občinske komisije za praznovanje Balantičevega jubileja prof. Marjete Humar (21. novembra v frančiškanskem samostanu v Kamniku) in direktorice Matične knjižnice Kamnik Brede Podbrežnik Vukmir (27. novembra v dvorani omenjene knjižnice) z njim.

Jasno jim je bilo, da to zmore samo človek, ki se je dobesedno poistovetil s pesnikom, živi z njim že desetletja, ga stalno preučuje. To prof. Pibernik v resnici tudi dela vse od študija slavistike po koncu druge svetovne vojne v Ljubljani, oziroma od prvega srečanja z Balantičevimi pesmimi proti koncu druge svetovne morije v dobro založeni domobranski knjižnici v Mengšu. Balantičeva tragična življenjska usoda, zlasti pa prepričljiva moč in izbrušenost pesniške besede ga je docela prevzela, prepojila, celo zasvojila in mu ni dala miru, dokler se ni »izpela« v zadnjih treh knjigah. Praznovanje 65. obletnice pesnikove smrti je bila dobra zunanja spodbuda za to. Še bolj pa dejstvo, da France Pibernik, sam pesnik po srcu in duši, pesnika Balantiča postavi tja, kamor spada, na slovenski Parnas.



To je na akademski ravni 28. novembra zvečer na slavnostni akademiji v Domu kulture Kamnik naredil akademik dr. Janko Kos. Povedal je, da je Balantičeva poezija »čista« in »brez ideoloških prvin« (ni bil niti pri mladcih niti v Katoliški akciji). Pri pisanju pesmi je bil »zvest samemu sebi in čisti poeziji«. Predstavlja »tip visokega pesništva, združuje izpovedovanje in oblikovanje«, svojo pesniško izpoved »prekriva z lepoto«. »Balantič sodi med največje slovenske pesnike,« je zatrdil govornik. Je »klasik, ki je moderen, oziroma moderni avtor, ki je klasik«. Zanimal se je za Beaudelaira, Rimbauda, Majakovskega ... To je »izjemno drzna poezija; celo za sedanje čase«. Balantič je »prešernovski pesnik«, ker se pri njem pojavljajo iste teme, kot so se pri Francetu Prešernu, s to razliko, da jih je Balantič »moderniziral«. Te teme so: izgubljeni sin, eros, celo seksus (tukaj je v svoji izpovedi »drzen, odkrit, razviharjen do kraja«), smrt.

Ima tudi »nekaj socialnih pesmi, ki pa niso ideološke«. Pesem Nečisti čas je »refleksija o sebi in o času, ki ga je doživljal«, o vojni. Ta pesem ima v sebi »epohalno sporočilo«. Balantič v njej razmišlja o svojem zgodovinskem trenutku in času, Gonarsu, kamor so ga zaprli. Je »krik obupa, naj ga Bog reši tega ukletega časa«. Odseva duha obdobja, ki ga je prežemal nihilizem.
Njegov Sonetni venec ga »najbolj očitno pripenja na Prešerna«, je »nekaj najvišjega po Prešernovem Sonetnem vencu, edini vreden Prešerna, ga dosega«, je poudaril Janko Kos. Z razliko od Prešerna, ki začenja svoj Sonetni venec z ljubeznijo in ga z njo tudi sklepa, vmes pa ga prežema domoljubje in drugo, Balantič v svojem Sonetnem vencu izpoveduje svojo »duhovno dramo«. Ta vodi pesnika iz najglobljega dna do samega prebivališča Boga, pri katerem dobi odpuščanje, uživa božjo slavo in mir. To je »duhovna drama človeka, ki je doživel vse palete življenja«.
Balantičevi verzi so tudi »sami zase dragocenost«, »zaokroženo pesniško sporočilo, kaj pravi pesnik danes«.

France Balantič je »vznemirljiv pesnik«, »daje človeku misliti, priteguje, vabi k refleksiji«. Vznemirljiv je tudi s svojo erotično izpovedjo, medtem ko so sodobni pesniki prej dolgočasni. Njegove pesmi so še vedno sodobne in lepe, je zaključil svoj govor akademik Kos, navzoči pa so ga za te besede toplo nagradili.



Večer je z izjemnim recitiranjem Balantičevih verzov poživil Tone Ftičar. V glasbenem pogledu je še posebej tragično izzvenela instrumentalna ponazoritev rafalnega in posamičnega streljanja v Grahovem, ko so tistega usodnega dne v dimu in ognju v vse bolj razdejani in obkoljeni domobranski postojanki umirali domobranci. Med njimi je v »ognju groze« tudi izkrvavel še vse premladi, vendar življenjsko in umetniško dozoreli genialni pesnik France Balantič.

V trajni spomin in zaklad so nam ostale njegove pesmi in malo ohranjenega dokumentarnega gradiva o njem. Nekaj so ga na priložnostni razstavi pokazali v prostorih Matične knjižnice Kamnik. Tudi en izvod leta 1966 za natis pripravljene zbirke Muževna steblika, ki jo je uredil Mitja Mejak. Tedanje komunistične oblasti pa niso pustile, da bi ugledala luč belega dne, marveč ukazale, naj jo v celoti odpeljejo zmlet v papirnico Vevče. Vendar je bila Balantičeva izjemna pesniška govorica - kljub po drugi svetovni vojni katoliškim avtorjem, kaj šele nekdanjim domobrancem nenaklonjeni politiki in ideologiji - premočna, da bi jo bilo mogoče utišati. Ob 65. obletnici pesnikove smrti je znova spregovorila z vso močjo, prepričljivostjo in kakovostjo.



Zadnje dejanje v vrsti spominskih prireditev v Balantičevem rojstnem mestu Kamniku je bil poklon pesniku 28. novembra pri njegovem spomeniku v neposredni bližini njegovega rojstnega doma. Kot se za pesniški večer spodobi, v naletavajočem snegu, ki zamete vse poti in očem neljube stvari. Spominov, kakršnih vznikajo ob Balantiču, pa nobena stvar ne more prekriti. Vse bolj vstaja spomin o njegovi človeški tragiki, hkrati pa pesniški veličini, vredni samega vrha slovenskega Parnasa.