FOTO: YouTube/zajem zaslona

Papeški pridigar kardinal Raniero Cantalamessa je v sklopu adventnih pridig, ki jih je letos naslovil: »Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti,« (Ps 90,12), minuli konec tedna predstavil drugo pridigo o drugi od večnih resnic z naslovom: »Oznanjamo vam večno življenje«, poroča Radio Vatikan.

Kardinal Cantalamessa je tokrat premišljeval o tolažilnem oznanilu, ki nam ga ponuja vera v Kristusa. Epidemija je na površje prinesla tudi »večno resnico« o negotovosti in minljivosti vseh stvari. Vse, kar se je zdelo samoumevno, se je izkazalo za krhko, »kot ledena plošča, po kateri veselo drsamo, ki pa se nenadoma zlomi pod nogami in potonemo na dno«. Toda planetarna kriza, ki jo doživljamo, je lahko priložnost, da znova odkrijemo obstoj trdne točke, trdnih tal, celo skale, na katero lahko postavimo svoje zemeljsko bivanje.

Kar »nikoli ne mine«, je po definiciji večnost, je pojasnil papeški pridigar. Znova moramo odkriti vero v onstran življenja, saj nam to pomaga razumeti, da smo vsi na poti k skupni domovini, kjer ni rasnih ali narodnostnih razlik. Skupna nam ni samo pot, ampak tudi cilj, je pojasnil kardinal Cantalamessa. To skupna resnica vseh velikih verstev, vsaj tistih, ki verujejo v osebnega Boga.

Za kristjane večno življenje ni abstraktna kategorija. V našem času se ateizem kaže predvsem kot zanikanje obstoja stvarnika sveta, v 19. stoletju pa se je kazal kot zanikanje onstranstva. Posledica vedno večje sekularizacije je, da izobraženi ljudje, »ki so v koraku s časom«, neradi govorijo o večnosti.

Vera v večnost in evangelizacija

Vera v večno življenje predstavlja enega od pogojev za možnost evangelizacije. Pri oznanjevanju večnega življenja se lahko poleg naše vere po besedah papeškega pridigarja opremo tudi na njeno ujemanje z najglobljo željo človeškega srca. Ljudje smo »končna bitja, sposobna neskončnega«: umrljiva bitja z vrojenim hrepenenjem po nesmrtnosti. Onstranstvo potrebujemo, ne glede na to, ali ga zaslužimo ali ne.

Vera v večnost kot sredstvo posvečenja

Prenovljena vera v večnost nam ne služi le za evangelizacijo, ampak nas osvobodi pred navezanostjo na minljive stvari. Oslabitev ideje o večnosti v vernikih zmanjša sposobnost pogumnega soočanja s trpljenjem in življenjskimi preizkušnjami. Kadar izgubimo mero za vse, kar je večnost, se nam vse zemeljske stvari in trpljenje zdijo pretežke in pretirane.

Večnost: upanje in navzočnost

Za verujočega večnost ni samo obljuba in upanje, temveč tudi navzočnost in izkušnja: vsakokrat, ko prejmemo obhajilo, v njem »dobimo obljubo prihodnje slave«; vsakokrat, ko poslušamo besede evangelija, prisluhnemo »besedam večnega življenja«. Ta navzočnost večnosti v času se imenuje Sveti Duh. Dan nam je bil, da bi hrepeneli po polnosti.

Sedanje premišljevanje o večnosti pa nas seveda ne odvezuje od tega, da bi z vsemi drugimi prebivalci zemlje izkušali zahtevnost preizkušnje, ki jo doživljamo v tem trenutku; toda vsaj nam, vernim, bi morala pomagati, da nas ne bi premagala in da bi bili sposobni vlivati pogum in upanje tudi tistim, ki nimajo vere.