Papeški inštitut za sakralno glasbo letos praznuje stoto obletnico obstoja. Kot del praznovanja te obletnice se je v Rimu 26. maja začel mednarodni kongres sakralne glasbe. Na slovesnem odprtju kongresa, ki se danes zaključuje, je veliki kancler inštituta kardinal Zenon Grocholewski prebral pismo svetega očeta. Kot poročajo pri Radiu Vatikan, je papež Benedikt XVI. pismo napisal posebej za to priložnost in v njem stoto obletnico obstoja Papeškega inštituta za sakralno glasbo označil kot »razlog za veselje vseh, ki gojijo sakralno glasbo«, in tistih, ki jim je pri srcu bogoslužje, »katerega sestavni del je cerkvena pesem«.

Sveti oče se je spomnil vseh, ki so v preteklem stoletju na tak ali drugačen način sodelovali na inštitutu kot voditelji, profesorji ali učenci. Izrazil je svojo hvaležnost Bogu za številne darove, ki jih je Cerkev nato prejela preko njih, ko so se posvetili glasbeni umetnosti v bogoslužju.

Drugi del pisma pa se dotika istovetnosti in poslanstva inštituta. Kot višjo šolo za sakralno glasbo ga je leta 1910 ustanovil papež Pij X. Šola se je uradno odprla 3. januarja 1911. Po dvajsetih letih jo je papež Pij XI. povzdignil v Papeški inštitut za sakralno glasbo in od takrat dalje deluje v neposredni odvisnosti od Svetega sedeža. Vse, kar v vsebini papeških dokumentov ali tudi drugega vatikanskega koncila zadeva sakralno glasbo, sprejema in prenaša naprej. Sveti oče je na tem mestu izpostavil nepretrganost nauka o sakralni glasbi v bogoslužju. Pavel VI. in Janez Pavel II. sta tako posebej poudarjala njen cilj, ki je »slavljenje Boga in posvečevanje vernikov«, obenem pa tudi temeljna merila, med katerimi so na primer občutek za molitev, dostojanstvo in lepoto; popolna usklajenost z liturgičnimi besedili in kretnjami; sodelovanje vernikov in glede na to tudi upravičeno prilagajanje krajevnim kulturam, istočasno z ohranjanjem univerzalnosti jezika. Med merili je potrebno izpostaviti tudi prvenstvo gregorijanskega korala kot najvišje oblike sakralne glasbe.

Papež Benedikt XVI. je poudaril, da je vsa ta merila še vedno vredno pozorno preudarjati. Včasih se sicer zdi, da je kateri izmed njih povezan s pojmovanjem, ki zadeva nekaj preteklega, kar je treba preseči in opustiti. Vendar pa je bistvenega pomena, da se vedno znova vprašamo, kdo je resnični subjekt bogoslužja. Odgovor je preprost, to je Cerkev. Preko nje je Božje delovanje vidno v bogoslužju. Cerkev pa ima svojo bogato zgodovino, tradicijo in ustvarjalnost. Bogoslužje in posledično sakralna glasba torej živita v stanovitnem odnosu med tradicijo in napredkom, ki se med seboj dopolnjujeta. Tradicija je namreč živa stvarnost, ki v sebi vključuje načelo razvijanja in napredka. Vse to »oblikuje vsakdanji kruh življenja in delovanja Papeškega inštituta za sakralno glasbo,« je na koncu pisma zapisal sveti oče ter inštitutu zagotovil molitveno spremljanje in mu podelil svoj apostolski blagoslov.