Foto: Vatican Media

Kako papež doživlja krizo, ki jo je povzročilo širjenje koronavirusa? In kako se pripravlja za čas po epidemiji? Papež Frančišek je na tovrstna vprašanja odgovoril v posnetem pogovoru z britanskim časnikarjem in avtorjem ter papeškim biografom Austenom Ivereighem. Pogovor je bil istočasno objavljen v londonskem časniku The Tablet in newyorški reviji Commonweal, povzetek papeževih odgovorov pa so pripravili na spletnem portalu Vatican News.

Življenje v Vatikanu sredi epidemije koronavirusa

Na vprašanje, kako on sam in člani rimske kurije doživljajo to obdobje brez primere v novejši zgodovini, je papež Frančišek odgovoril, da kljub številnim omejitvam vsi opravljajo svoje delo. »Kurija si prizadeva, da nadaljevala z delom, da bi živela čim bolj normalno, zaposleni delajo v izmenah, da niso vsi hkrati navzoči na delovnem mestu. Vse skupaj je dobro premišljeno. Dosledno upoštevamo ukrepe, ki so jih predpisali pristojni v zdravstvu. Tukaj v Domu sv. Marte imamo zdaj dve izmeni za obroke, kar zelo pomaga pri lajšanju razmer. Vsakdo dela v svoji pisarni ali na svojem domu, z uporabo sodobne tehnologije. Vsi delajo; tukaj ni brezdelnežev.«

Papež je Austenu Ivereighu tudi zaupal, da v teh dneh še več moli in več premišljuje o svojih dolžnostih, svoji odgovornosti, pa tudi o tem, kaj bo sledilo obdobju epidemije.

»To obdobje preživljam v veliki negotovosti. To je čas za nove ideje, za ustvarjalnost,« je pojasnil sveti oče, ki izpostavlja, da se mora »ustvarjalnost kristjanov pokazati v odpiranju novih obzorij, odpiranju oken, odpiranju presežnosti proti Bogu in ljudem, ter v ustvarjanju novih načinov za bivanje v lastnem domu. Ni preprosto, če je človek zaprt med štirimi stenami.«

Glede posledic pandemije in svoje vloge voditelja Katoliške cerkve je papež povedal, da so se »posledice že začele razkrivati kot zelo tragične in boleče, zato moramo zdaj o tem temeljito premisliti. Vatikanski Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju se ukvarja s temi vprašanji in ves čas sodeluje tudi z menoj.«

Gospodarstvo in odgovornost

Papež v odgovorih, ki jih je posnel na vnaprej pripravljena vprašanja britanskega časnikarja, med drugim omenja »zgledne ukrepe«, ki so jih sprejele številne vlade, da bi zaščitile svoje državljane v času epidemije, ob tem pa dodaja, kako zdaj ugotavljamo, »da se vse naše misli, pa če nam je to všeč ali ne, vrtijo okoli gospodarstva. V svetu financ se zdi nekaj povsem običajnega žrtvovati ljudi, izvajati politiko kulture odmetavanja, od začetka do konca življenja«.

Sveti oče nadaljuje, da so »brezdomci v tem trenutku še vedno brezdomci. Prejšnji teden sem videl objavljeno fotografijo parkirišča v Las Vegasu, kjer so jih osamili. Hoteli pa so prazni. Toda brezdomci vendar ne morejo bivati v hotelu. Tako izgleda kultura odmetavanja v resničnem življenju.«

Priložnost za spreobrnjenje

Ivereigh je papežu zastavil tudi vprašanje, ali si lahko predstavlja gospodarstvo, ki bi bilo bolj človeško, ter ali krizo in gospodarsko opustošenje, ki ga povzroča epidemija koronavirusa, vidi kot priložnost za okoljsko spreobrnjenje, za vnovično ovrednotenje prednosti in življenjskih slogov. Papež odgovarja, da »vsaka kriza vsebuje tako nevarnost kot priložnosti: priložnost, da se umaknemo nevarnosti. Danes sem prepričan, da moramo upočasniti hitrost proizvodnje in potrošnje (Hvaljen, moj Gospod, 191) ter se naučiti razumevanja naravnega sveta ter premišljevanja o njem. Znova se moramo povezati s svojim resničnim okoljem. To je priložnost za spreobrnjenje.«

»Da, vidim prva znamenja gospodarstva, ki je manj likvidno, bolj človeško,« dodaja sveti oče, »toda ko bo vse to enkrat minilo, ne smemo izgubiti spomina, ne smemo se vrniti v preteklost, kjer smo nekoč že bili. Zdaj je čas, da naredimo odločilni korak, da nehamo uporabljati in zlorabljati naravo, ampak začnemo o njej premišljevati. Izgubili smo razsežnost premišljevanja; tokrat jo moramo resnično znova osvojiti.«

Papež Frančišek tudi poudarja: če ne »bomo odšli v podzemlje, če se iz vse preveč virtualnega in nestvarnega sveta ne bomo premaknili v stvarnost trpljenja ubogih«, do spreobrnjenja ne bo nikoli prišlo.

Svetniki sosednjih vrat

V obdobju, ko je veliko ljudi na prvih bojnih črtah trenutne epidemije, papež spomni tudi na »svetnike, ki živijo v sosednji hiši. To so resnični junaki: zdravniki, prostovoljci, redovnice, duhovniki, prodajalci – vsi, ki opravljajo svoje delo, da družba lahko še naprej normalno deluje«. »Če se bomo zavedli teh čudežev, svetnikov sosednjih vrat,« je pojasnil Frančišek, »če lahko stopamo po njihovih stopinjah, se bo čudež dobro končal, v dobro vseh nas. Bog stvari ne počne polovičarsko. To počnemo samo ljudje.«

Na vprašanje, ali se mu zdi, da bi Cerkev iz trenutne epidemije lahko izšla kot še bolj misijonarska, manj vezana na ustanove, papež pojasnjuje, da »Cerkev gradi Sveti Duh, ki ni niti pristaš gnosticizma niti pelagianizma«. Po besedah svetega očeta »se moramo naučiti živeti v Cerkvi, ki obstaja v napetosti med skladnostjo in neredom, ki ju povzroča Sveti Duh. Če me vprašate, katera teološka knjiga vam lahko najbolje pomaga pri razumevanju teh vprašanj, bi vam predlagal Apostolska dela. Tam boste videli, kako Sveti Duh odpravlja ustanove, ki niso več v uporabi, in ustanavlja prihodnost Cerkve. To je Cerkev, kakršna mora priti iz te krize.«

Naše omejitve v vsej naši ustvarjalnosti

»Na svoje omejitve se moramo odzvati z vso svojo ustvarjalnostjo,« nadaljuje papež. »Lahko postanemo depresivni in odtujeni – prek medijev, ki nas lahko popeljejo onkraj naše stvarnosti -, ali pa postanemo ustvarjalni. Doma potrebujemo apostolsko ustvarjalnost, ustvarjalnost, ki je očiščena neuporabnih stvari, ki hrepeni po tem, da bi izrazila svojo vero v občestvenosti, v občestvu Božjega ljudstva. Torej: biti zaprt med štirimi stenami, vendar hrepeneti, s tistim spominom, ki hrepeni in rojeva upanje – to nam bo pomagalo pri pobegu iz naše osamitve.«

Na vprašanje, ali ima kakšno posebno sporočilo za ostarele in uboge v tem težkem času, se papež odzove z besedami, da »ostareli ostajajo naše korenine. Ostareli morajo govoriti z mladimi. Napetost med mladimi in ostarelimi je treba vedno sproščati z medsebojnim srečanjem.« »Tisti, ki jih je kriza osiromašila, so danes prikrajšani, njihovo število pa je dodano k številu prikrajšanih vseh časov, mož in žena, katerih življenjski status je 'prikrajšan'«.

»Od ljudi pričakujem,« papež sklene svoje razmišljanje, »da bodo ostarele in mlade vzeli pod svoje okrilje, da bodo pod svoje okrilje vzeli zgodovino, da bodo pod svoje okrilje vzeli vse prikrajšane.«