FOTO: Vatican Media

Zadnji del ekumenske zbirke z naslovom »Izmenjava darov«, ki jo izdaja Vatikanska založba, vsebuje doslej še neobjavljeno besedilo papeža Frančiška, poroča spletni portal Vatican News. Martin Junge, glavni tajnik Svetovne luteranske zveze, je v uvodu izpostavil skupno pričevanje Božjega usmiljenja, tako z izpovedovanjem vere kot s skupnim služenjem svetu.

Krščanstvo ima moč, da spremeni svet

»Ko je krščanstvo ukoreninjeno v evangeliju, daje civilizaciji najboljše, kar je,« medtem ko »izgubi najboljše, kar je, ko se pokvari in se poistoveti s posvetnimi logikami in strukturami,« papež piše v besedilu, objavljenem v novi knjigi z naslovom Nebesa na zemlji. Ljubiti in služiti, da bi spremenili svet (Il Cielo sulla terra: Amare e servire per trasformare il mondo). Knjiga je izšla minuli torek, papež pa svoje besedilo začne z vprašanji: Ali sploh lahko verjamemo v možnost novega, pravičnejšega in bratskega sveta? Ali lahko upamo na spremembo družbe, kjer ne bo vladal zakon močnejšega in prevzetnost boga denarja, temveč spoštovanje oseb in logika zastonjskosti? Ali moramo sprejeti, da je svet nespremenljiv? In da nam, ljudem Cerkve, ostaja zgolj naloga oznanjati resnična in abstraktna načela?

Z močjo Duha vstalega Kristusa

Papež izpostavlja »spreminjajočo silo krščanstva« skozi stoletja«, začenja pa pri tem, da je bila od prvih stoletij naprej največja novost na družbeni ravni »upoštevanje vrednosti vsake posamezne osebe«. Rojeval se je nov, pravičnejši in bolj bratski svet, »kot zastonjska posledica preprosto živete vere«. Krščanstvo, ugotavlja papež, »starega sveta ni spremenilo s posvetnimi taktikami ali etičnimi voluntarizmi, temveč zgolj z močjo Duha vstalega Kristusa«:

»Vsa reka človekoljubnih del, malih ali velikih, tok solidarnosti, ki teče skozi dva tisoč let zgodovine, ima en sam izvor. Dejavna ljubezen nastane zaradi ganjenosti, čudenja, Milosti.« »Od vsega začetka,« nadaljuje sveti oče, »je dejavna ljubezen kristjanov pozornost do potrebe najslabotnejših oseb, vdov, revnih, sužnjev, bolnikov, izključenih … sočutje, trpeti s trpečim, deliti. Prav tako postane obsodba nepravičnosti in trud, da se ji na vso moč zoperstavi. Kajti skrbeti za osebo pomeni objeti celotno njeno stanje in ji pomagati, da se osvobodi tistega, kar jo najbolj tlači in zanika njene pravice.«

»Primat Milosti,« sklene papež, »ne vodi v pasivnost, pač pa ravno nasprotno, pomnoži energijo in poveča občutljivost za nepravičnost.«

Od spora do občestva

Martin Junge, glavni tajnik Svetovne luteranske zveze, se v uvodu »z globoko hvaležnostjo« spominja besed papeža Frančiška med spominsko slovesnostjo reformacije v Lundu leta 2016: »Jezus nas spominja: 'Brez mene ne morete storiti ničesar'. On je ta, ki nas podpira in nas spodbuja, da iščemo načine in enost naredimo vedno bolj očitno.«

»Med tistim nepozabnim bogoslužjem in nagovorom,« piše Junge, »so katoličani in luterani skupaj poudarili svoje prizadevanje za pot, ki vodi od spora k občestvu. Ta pot je mogoča zgolj zaradi Kristusa, ki zdravi vse naše rane in spomine, nas osvobaja bolečine preteklih izkušenj, da bi sprejeli dar sprave, ki ga je Kristus postavil med nas.« To je prizadevanje, pojasnjuje glavni tajnik SLZ, ki predvideva »opazovanje drug drugega s stališča edinosti in ne s stališča razdeljenosti, kajti mnogo več je tistega, kar nas povezuje, kot tistega, kar nas ločuje«; prizadevanje, ki postane skupno služenje za zadnje in trpeče: »Skupaj pričujemo Božje usmiljenje, tako z izpovedovanjem vere kot s skupnim služenjem svetu.«