Foto: Vatican Media

Papež Frančišek je v pogovoru za italijanski časnik La Repubblica dejal, da moli za konec pandemije koronavirusa, vse ljudi pa prosi, naj bodo blizu tistim, ki so izgubili katerega od bližnjih, poroča spletni portal Vatican News.

»Gospoda prosim, naj zaustavi epidemijo: 'Gospod, ustavi jo s svojo roko'. Za to molim,« je papež razkril vsebino svoje molitve v pogovoru z italijanskim časnikarjem Paolom Rodarijem, ki je bil objavljen v današnji izdaji časnika La Repubblica. Papež je to molitev molil med obiskom rimskih cerkva sv. Marije Velike in sv. Marcela na Via del Corso minulo nedeljo.

Papež v pogovoru ponuja nasvet, kako se dnevno soočati z izzivi, ki nam jih postavlja pandemija koronavirusa: »Znova moramo odkriti konkretnost majhnih stvari, drobna dejanja usmiljenja do naših bližnjih, družine, prijateljev. Spoznati moramo, da je naše bogastvo v drobnih stvareh. To so drobne geste, ki se včasih izgubijo v rutini vsakdanjega življenja, dejanja nežnosti, naklonjenosti, sočutja, ki pa so kljub temu odločilna in zelo pomembna,« je pojasnil sveti oče. Papež navaja primere, ko lahko delimo »vroč krožnik hrane, dotik, objem, telefonski klic … To so dobro znana dejanja pozornosti, povezana z vsakdanjimi podrobnostmi, ki osmišljajo življenje, med nami ustvarjajo občestvo in spodbujajo sporazumevanje.«

Papež Frančišek opaža, da je medsebojno sporazumevanje pogosto le »virtualno«. »Namesto tega bi morali odkriti nove oblike bližine,« je prepričan: »Sestavini pravih odnosov sta pozornost in potrpežljivost.« Sveti oče opisuje, kako nekatere družine doma obedujejo v tišini – ne zato, ker bi družinski člani poslušali drug drugega, temveč zato, »ker starši med jedjo gledajo televizijo, otroci pa so na mobilnih telefonih«. Papež takšno družino opisuje kot »menihe, ki so izolirani drug od drugega«. Tu ni medsebojnega sporazumevanja, pojasnjuje Frančišek. »Toda zelo pomembno je, da drug drugemu prisluhnemo, da razumemo potrebe, stiske in želje drug drugega.« Po papeževih besedah obstaja jezik, ki ga sestavljajo konkretna dejanja, in ta jezik moramo ohranjati. Trpljenje, ki ga ljudje preživljajo v teh trenutkih, bi nas moralo odpreti za ta jezik.

Papež v pogovoru izrazi svojo naklonjenost zdravstvenim delavcem in prostovoljcem. Zahvaljuje se vsem, ki se razdajajo za pomoč bližnjemu na ta način, in jih postavlja za »zgled konkretnosti drobnih dejanj usmiljenja«. Papež vsakogar posebej vabi, »naj bo blizu ljudem, ki so izgubili svoje ljubljene, naj si prizadeva, da jih spremlja na vse mogoče načine«. Vsi si moramo prizadevati za tolažbo bližnjih. Sveti oče na tem mestu omeni prispevek v medijih, ki ga je pred kratkim prebral in se ga je prav posebej dotaknil. Avtor v zapisu poudarja, kako »naše ravnanje vedno vpliva na življenje drugih ljudi«. V omenjenem primeru je bilo govora o tem, kako neplačevanje davkov vodi v pomanjkanje zdravstvene oskrbe.

Papež Frančišek na koncu vse povabi k upanju – tudi ljudi, ki niso verni. »Vsi smo Božji otroci in Bog vedno bdi nad nami,« je prepričan sveti oče. »Tudi tisti, ki še niso srečali Boga, tisti, ki nimajo daru vere, se lahko prebijejo čez težke čase z lepimi stvari, v katere verjamejo. Moč lahko najdejo v ljubezni do svojih otrok, družine, bratov in sester. Morda bo kdo rekel: 'Ne morem moliti, ker nisem veren.' Toda istočasno,« je sklenil papež, »lahko verujemo v ljubezen ljudi, ki so okoli nas, in v njih najdemo upanje.«