Včeraj je Papež obiskal Institut za sveto glasbo, ki ga je leta 1911 ustanovil sv, papež Pij X. V prvih letih je to bila Višja šola za sveto glasbo, ki jo je leta 1932, papež Pij XI. povzdignil v Institut za sveto glasbo. V zadnjih letih je Sveti sedež to pomembno papeško ustanovo v celoti obnovil s pomočjo dobrotnikov, predvsem pa Fondacije Pro Musica e Arte Sacra.

V govoru je Papež razvil nekaj misli, kaj pravi 2. vatikanski cerkveni zbor o cerkveni glasbi. Ta namreč v duhu cerkvenega izročila trdi, »da je glasbeno izročilo vesoljne zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja« (B 112). Svetopisemsko in patristično izročilo namreč obilno dokazuje in naglaša, da cerkveno petja in glasbe učinkovito gane srca in jih dviguje, da se pogrezajo, če smemo tako reči, v samo notranjost Božjega bistva. Tega se je dobro zavedal pokojni papež Janez Pavel II., ko je zapisal, da bogoslužno glasbo zaznamujejo tri značilnosti: svetost, prava umetnost in vesoljnost, torej možnost, da jo je mogoče prenesti v katerokoli ljudstvo ali skupnost verujočih. Zato je vsaka cerkvena oblast dolžna modro usmerjati razvoj tako zahtevne umetniške glasbene zvrsti, da pri tem ne zamrzne bogatega zaklada, ampak si prizadeva, da v dediščino iz preteklosti skladno vključi dragocene novosti sedanjosti in tako ustvarja vedno nove celote, ki dostojno dosegajo poslanstvo, ki jo ima cerkvena glasba, da je namreč v službi božjega. Prepričan sem, da bo ta ustanova skupaj s Kongregacijo za sveto bogoslužje dostojno opravila svoje poslanstvo, je zaključil papež svoj govor ob blagoslovu obnovljenega Instituta za sveto glasbo v Večnem mestu.