Le s pomočjo ‘moralno skladnega’ vedenja in redne vsakodnevne molitve nam lahko uspe živeti pričevanja vredno krščansko življenje, je poudaril papež Benedikt XVI. v nagovoru med splošno avdienco pred več kot pettisočglavo množico vernikov, ki se je včeraj zbrala v vatikanski dvorani Pavla VI. Avdience so se udeležili tudi številni škofje, med njimi dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn, praški nadškof Miloslav Vlk, in münchenski nadškof Reinhard Marx.

Tudi ob vsakdanjem stresu se ne smemo odpovedati redni molitvi. ‘Sredi tisočerih dejavnosti in opravkov je pomembno, da se vsak dan zberemo in poiščemo Boga, mu prisluhnemo in se z njim pogovorimo,’ je dejal Benedikt XVI.

Z nadškofi Schönbornom, Vlkom in Marxom so bili na avdienci prisotni cerkveni pastirji s področja, ki je igralo pomembno vlogo tudi v življenju sv. Petra Kanizija, osrednje figure včerajšnje kateheze. Benedikt XVI. je vernikom predstavil življenje in delovanje svetnika, ki ga imenujejo ‘drugi apostol Nemcev’, k njemu pa so se po nasvet zatekali številni avstrijski in bavarski knezi.

S svojimi tremi izdajami Katoliškega katekizma za otroke, šolarje in študente je Peter Kanizij na jasen in nesporen način, navdihnjem z modrostjo cerkvenih očetov, odgovoril na vprašanja, ki osvetljujejo celotno krščansko vero. S tem je cele rodove uspel prežeti z vero. Že v času njegovega življenja je izšlo dvesto naklad njegovega katekizma, zato sv. Peter Kanizij velja za obnovitelja kateheze in s tem zavestnega verovanja v nemški Cerkvi, je poudaril papež.

Za jezuita je bilo ‘prijateljstvo z Jezusom’ središče njegove vere. Peter Kanizij je na miroljuben način, z ljubeznijo in potrpežljivostjo poskušal obnoviti nemško Cerkev po reformaciji. V času ‘veroizpovednih nasprotij’ se je v verskih pogovorih z luteranci odpovedal ostrim besedam in polemični retoriki, je pojasnil Benedikt XVI.

Sv. Peter Kanizij velja za ‘poglavarja katoliške reforme’ 16. stoletja. Rodil se je 8. maja 1521 kot Peter Kanis, sin ugledne plemiške družine v nizozemskem mestu Nijmegen. Študiral je v Kölnu in tam spoznal Petra Fabra, soustanovitelja Družbe Jezusove. Peter Kanis je bil nad Fabrom tako navdušen, da je takoj vstopil med jezuite.

Kanizij je leta 1544 v Kölnu kot prvi jezuit pričel z uradnimi predavanji na nemški univerzi. S svojim zavzemanjem pri cesarju Karlu V. je dosegel, da so kölnskega nadškofa, Hermanna von Wieda, ki je žele v škofiji izpeljati reformacijo, leta 1546 izključili iz Cerkve in odstavili s položaja. S tem je Köln obdržal katoliško vero.

Leta 1547 je Ignacij Lojolski Petra Kanizija poklical v Rim. Leto dni kasneje je Kanizij potoval v Messino, kjer je ustanovil kolegij. Skupaj z drugimi jezuiti ga je Ignacij Lojolski nato leta 1549 poslal v Ingolstadt, kjer je bavarski knez Viljem IV. Nujno potreboval profesorje teologije.

Konec februarja 1552 je Kanizij zapustil Ingolstadt. Ignacij ga je na prošnjo kralja Ferdinanda poslal na Dunaj, kjer je bila kraljeva rezidenca. Na kraljevo željo naj bi Peter Kanizij postal celo dunajski škof. Tam pa je naletel na razpadajočo družbo in na duhovno praznino. Svoje sledi v avstrijski prestolnici je neutrudni jezuit pustil kot dvorni pridigar, profesor teologije, dekan univerze, administrator dunajske škofije, pobudnik socialne pastorale v dunajskem prostoru ter snovatelj katekizma za katoliško Cerkev.

Leta 1556 je Kanizij odpotoval z Dunaja in postal provincijal novo ustanovljene zgornjenemške jezuitske province s sedežem v Augsburgu. Ker je dobro poznal razmere na nemških tleh, je moral na prošnjo Ferdinanda leta 1557 sodelovati v wormskih verskih razpravah, v katerih je protestantsko stran zastopal humanist Philipp Melanchton.

Leta 1562 je Kanizij predaval na tridentinskem koncilu, kjer se je zavzel za prejemanje obhajila pod podobo vina. Istega leta je v Innsbrucku odprl jezuitski kolegij, iz katerega se je kasneje razvila akademska gimnazija. Med leti 1571 in 1573 je deloval kot dvorni pridigar v Innsbrucku.

Zadnja leta svojega življenja je rojeni Nizozemec preživel v švicarskem mestu Fribourg, kamor je bil prestavljen leta 1580, da bi tudi tam ustanovil jezuitski kolegij. Po dolgotrajni bolezni je v Švici umrl 21. decembra 1597. Leta 1897 ga je papež Leon XIII. imenoval ‘drugega apostola Nemčije’ za sv. Bonifacijem. Leta 1925 je papež Pij XI. Petra Kanizija zaradi njegovih zapisov razglasil za cerkvenega učitelja.