Papež Frančišek se je včeraj odpravil na neobičajni »pridigarski maraton«. Ob svetoletnem romanju duhovnikov in semeniščnikov v Rim je 79-letni voditelj katoliške Cerkve pripravil tri duhovne nagovore za duhovnike z vsega sveta, ki jih je predstavil v treh rimskih bazilikah.



Sveti oče je z »maratonom« pričel v lateranski baziliki, kjer je zbranim duhovnikom predstavil prvo meditacijo z naslovom Z razdalje k praznovanju. Vsem skupaj je položil na srce, da je Cerkev brez usmiljenja »kontraproduktivna« in jih pozval, naj se soočijo z lastnim moralnim dnom, da bi bili sposobni deliti usmiljenje bližnjemu. Za usmiljenje je namreč značilno, da človeku »umaže roke«, saj mora biti pristop k bližnjemu pristen in konkreten.

Obstajajo položaji, ki jih ni mogoče rešiti »zgolj s pravičnostjo«, je pojasnil papež, toda usmiljenje prevzame oblast tudi nad škodo, ki jo povzroča zlo in človeku dopušča, da lažje nadaljuje s svojim življenjem. Usmiljenje je »življenjska drža, ki se upira smrti, grenkemu sadu greha«, ob čemer pa nikakor ni naivno: »Ne gre za to, da usmiljenje ne vidi greha, pač pa je pozorno na to, kako kratko je življenje in koliko dobrega je še potrebno storiti.«



Drugo meditacijo z naslovom Zavetje usmiljenja je Frančišek predstavil duhovnikom, ki so se zbrali v baziliki Marije Velike. Pozval jih je, naj ozavestijo tudi lastno potrebno po odpuščanju. »Skoraj vsi veliki svetniki so bili tudi veliki grešniki«, je pojasnil papež. Nihče drug pa ne more bližnjega bolje odvrniti od zla kot človek, ki je sam izkusil Božje usmiljenje. Pogosto so najboljši terapevti za pomoč pri odvajanju odvisnikov ravno tisti, »ki so se nekoč sami rešili spon odvisnosti«.

Človekove potrebe so tudi potrebe učlovečenega Boga, je dejal sveti oče. Duhovniki se morajo ozdraviti »kratkovidnosti«, zaradi katere takšne potrebe vidijo kot breme. »Le Cerkev, ki je sposobna zaščititi obličje človeka, ki trka na njena vrata, je sposobna tudi govoriti o Bogu«, je prepričan Frančišek. »Če ne razvozlamo človekovega trpljenja, če ne prepoznamo njegovih potreb, mu ne moremo nuditi ničesar.«

Škofe je papež spomnil na njihovo dolžnost, da svoje duhovnike obvarujejo pred občutkom osamljenosti in zapuščenosti, obenem pa jih je pozval, naj duhovniki sodelujejo pri pomembnejših odločitvah v škofiji, kajti »srce apostolov ni bilo ustvarjeno za malenkosti«.



Tretji nagovor je papež predstavil v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. Kot je dejal, bi morali duhovniki »zaznati grenak vonj stiske, v poljskih bolnišnicah, na vlakih in v čolnih, natrpanih z ljudmi«. Naloga Cerkve je namreč »ustvariti in uveljaviti kulturo usmiljenja«. Sveti oče je v vseh treh meditacijah razmišljal o tem, kakšen naj bi bil profil duhovniškega poklica v današnjem času.

Eden izmed pokazateljev dobrega duhovnika je tudi dejstvo, ali v svoji župniji med verniki lahko najde dovolj sodelavcev, saj ljudje »preko dejanj spoznavajo, ali resnično razume njihovo stisko«. Številni projekti znotraj župnije propadejo ravno zato, »ker v njihovem uresničevanju primanjkuje usmiljenja«.

Glede spovedi je papež duhovnikom položil na srce, naj »nikoli ne delujejo kot strogi uradniki«, ampak naj se vedno poskusijo vživeti v človeka, ki jim zaupa svoje tegobe. Usmiljenje naj bi »kot plašč prekrilo grehe, ne da bi človek ob tem izgubil svoje dostojanstvo«.

Ob vseh napakah, ki se lahko pojavljajo med duhovniki, pa je Frančišek ob koncu nagovora tudi poudaril, da na svetu živi »veliko dobrih duhovnikov«. Kot je dejal, je od nekaterih slišal, da »nas tale papež preveč graja«, zato je pojasnil: »Mi vsi smo grešniki, toda obstaja veliko dobrih duhovnikov, ki delujejo tiho in na skrivnem« in zanje je sveti oče neizmerno hvaležen.

»Drevo, ki pade, pogosto povzroči več hrupa kakor ves gozd, ki rase«, je papež slikovito ponazoril, zakaj so napake posameznika opaznejše kot delovanje množice. Zbrane duhovnike je povabil, naj se v molitvi priporočijo Devici Mariji, naj ostanejo blizu svojim vernikom in naj nikoli ne izgubijo smisla za humor.

Vir: Kathpress
Foto: VR / Facebook / ANSA / splet