II. V Jezusu Kristusu se Božje razodetje dopolni

(7. navadna nedelja, 18. februar 2007)


Dragi bratje in sestre v Kristusu,

v prvem berilu smo slišali, da je David prizanesel kralju Savlu, čeprav mu je stregel po življenju. Tudi v evangeliju Jezus zahteva, da ljubimo svoje sovražnike in jim odpuščamo. Božji Sin odpuščanja ni oznanjal samo z besedo, pač pa on uteleša spravo in odpuščanje usmiljenega Boga do ljudi. Odpuščati, kakor odpušča Bog, ni v človeški moči in je zunaj človeške logike. Človeški pameti je veliko bliže načelo daj – dam. Jezus pravi, da tako delajo grešniki. Bog nam v svojem Sinu razodeva, da sam ne ravna po načelu »oko za oko, zob za zob«, ampak odpušča. Njegova ljubezen in dobrota do nas sta tako brezpogojni in od našega ravnanja tako suvereno neodvisni, da ostajata v veljavi ne glede na to, kako se mi do Boga vedemo. Bog nas nima rad zato, ker smo dobri ali ker si to zaslužimo, pač pa nas ljubi, ker je on dober. »Če se mi izneverimo, on ostane zvest, kajti sebe ne more zatajiti« (2 Tim 2,13). Če bi Bog vračal hudo za hudo, kakor to delamo mi, bi ne bil več suveren, v svoji dobroti ne bi bil več od nas popolnoma neodvisen, torej bi sebe zatajil in se samemu sebi izneveril.

V Jezusu Kristusu, ki je Bog in človek hkrati, se nam je Bog najpopolneje razodel. Ne govori nam več samo po prerokih, kot nekoč očakom, pač pa nam je spregovoril po Sinu (prim. Hebr 1,1). Jezus je torej poslednje, dokončno razodetje Boga, neprekosljivi vrhunec Božje govorice. Vse druge spise Svetega pisma prav razumemo le, če imamo pred očmi Njega in obratno: brez poznavanja celotnega Svetega pisma tudi Jezusa Kristusa ni mogoče poznati, poudarja sv. Hieronim. Jezus nam s svojo besedo, ravnanjem in celotnim svojim življenjem – predvsem pa s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem – na najpopolnejši način razodeva Boga, ker je sam Bog. »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9), pravi sam. Lahko bi rekli, da je Jezus Kristus po človeško zaživeti Bog in po Božje zaživeti človek. Kar je v človeku najbolj vzvišeno, najbolj plemenito in najbolj odlično, je v Jezusu Kristusu doseglo svoj vrhunec, ki ga ni mogoče preseči.

To pa je – ljubezen. V Jezusu Kristusu vidimo, da je Bog ljubezen in kako je treba to ljubezen razumeti, da njenega pomena ne popačimo. Ljubezen je v darovanju za drugega. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Bog nam ne daje samo vsega, kar smo in imamo, ampak nam daje samega sebe. Zato se je najprej rodil med nami kot človeški otrok in postal eden izmed nas, za nas je dal življenje in za nas je vstal od mrtvih, še naprej pa se nam daruje pri vsaki sveti maši, ko poslušamo njegovo besedo in obhajamo sveto evharistijo. To je sedaj dokončno razodetje Boga, ki ga ni mogoče ne dopolnjevati in ne prekositi.

To je potrebno prav posebej poudariti, kajti v današnjem času se pogosto pojavljajo domnevna nova razodetja, zato nekateri menijo, da je razodetju Boga v Jezusu Kristusu mogoče dodati še kaj, drugi Božjega Sina enačijo z raznimi drugimi ustanovitelji velikih svetovnih verstev in ga postavljajo ob bok z njimi, kakor da bi bil Kristus eden izmed njih ali celo njim enakovreden tekmec. Za vsakega kristjana, ki je enkrat doumel, kdo je Jezus Kristus, so take domneve nesprejemljive. Druga verstva in njihove pripadnike spoštujemo, ne moremo pa se strinjati s tem, da bi Jezusa Kristusa enačili z drugimi, sicer spoštovanja vrednimi verskimi ustanovitelji. Če bi to storili, bi prenehali biti kristjani. Kristjan je samo tisti, ki Jezusa Kristusa prizna za učlovečenega Božjega Sina. Bog pa ne more storiti več, kakor je storil, in tudi potrebno ni. Nič lepšega ne more biti in veljati, kakor brezpogojna Božja ljubezen, s katero se Bog odpoveduje sebi in se daruje za nas. In ravno to na najpopolnejši način razodeva Jezus Kristus.

V zgodovini je veliko posebnih Božjih prijateljev in svetniških ljudi od Boga prejelo posebno razsvetljenje in spoznanje. Toda »zasebna razodetja«, kakor jih imenujemo, nikakor niso nekakšna dopolnila razodetju Boga v Jezusu Kristusu, ki se je sklenilo s smrtjo zadnjega apostola in ga podajajo spisi Svetega pisma Nove zaveze. Zasebna razodetja nimajo značaja splošne veljave. Če jih kdo ne sprejema, zaradi tega ni slab kristjan. Še bolj velja to za domnevna razodetja in posebne spise, ki zadnja leta krožijo med verniki. Tisti, ki jim verjamejo, bi včasih celo hoteli, da bi jih Cerkev sprejela podobno kot sprejema svetopisemske spise. Ne glede na to, ali je v teh novodobnih spisih kaj resničnega ali ne, velja naslednje: kar je želel Bog povedati ljudem o sebi in vse, kar potrebujemo za to, da smo lahko njegovi otroci in prijatelji, nam je razodel Jezus Kristus, ki je in ostaja naša edina in neprekosljiva »Pot, Resnica in Življenje«. Zato je hlastanje za novimi razodetji in nadnaravnimi sporočili prej znamenje šibke vere v Jezusa Kristusa in pomanjkljive verske izobrazbe kakor pa izraz pristne pobožnosti. Kakšno »zasebno razodetje« je sprejemljivo le, če podpira našo vero v Jezusa Kristusa in našo pripadnost Njemu. Resnično pobožnemu kristjanu je dovolj, da vedno bolj spoznava Jezusa Kristusa, kakor nam ga podajajo novozavezni spisi in vedno bolj dosledno sledi njegovim besedam in njegovemu zgledu, predvsem pa njegovemu požrtvovalnemu darovanju do konca za svoje brate in sestre.

»Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja«, pravi na začetku svojega Prvega pisma apostol Janez (1 Jn 1,1). Odtod je vzeto tudi geslo letošnjega leta Svetega pisma: »Oznanjamo vam Besedo življenja«. Iz povedanega je tudi razvidno, kaj je in kaj pomeni ta beseda življenja. Beseda življenja more biti le beseda ljubezni. Ta učlovečena in otipljiva Beseda ljubezni je Jezus Kristus, ki se je rodil kot človeški otrok v Betlehemu, ki je ljudi učil ljubiti, kakor jih ljubi Bog sam, in ki je na koncu prav zaradi tega dal svoje življenje – iz zvestobe svojemu nebeškemu Očetu in svojim človeškim bratom in sestram – zatem pa je vstal od mrtvih, kajti Božja ljubezen je močnejša tudi od smrti.

Drage sestre in dragi bratje! Vsako nedeljo se zberemo in se hranimo pri dveh mizah: pri mizi Božje besede in pri mizi Božjega kruha. »Kakor iz stalne udeležbe pri evharistični skrivnosti raste življenje Cerkve, tako smemo upati na nov polet duhovnega življenja iz pomnoženega spoštovanja do Božje besede, ki 'obstane na veke'«, pravi zadnji koncil (BR 26). S tem pastirskim pismom smo vas hoteli v letu Svetega pisma spodbuditi ravno k takemu pomnoženemu spoštovanju svetopisemske Božje besede. To spoštovanje pa se kaže v branju in premišljevanju te besede. Ustanove in gibanja, ki imajo namen krepiti svetopisemsko izobrazbo med verniki, župnijski pastoralni sveti in vsi drugi pastoralni dejavniki naj torej vedno bolj skrbijo, da se bo med nami poznavanje Svetega pisma na različne načine poglabljalo, z njim pa tudi tisto življenjsko poznavanje Boga, iz katerega nam po Jezusu Kristusu doteka pravo in zato večno življenje. »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3).

V ta namen vam podeljujemo apostolski blagoslov.

V Celju, Kopru, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti in Novem mestu, 28. januarja 2007, na nedeljo Svetega pisma.