Nabito polna dvorana je prisluhnila razpravam osamosvojiteljev: predsednika prve demokratično izvoljene slovenske vlade Lojzeta Peterleta, ministrov dr. Dimitrija Rupla, Janeza Janše in Igorja Bavčarja ter Janeza Podobnika. Po koncu prvega dela so lahko k mikrofonu stopili še udeleženci dogodka, med njimi je bilo precej aktivnih osamosvojiteljev.

Prepoved za Rosvito

Dogodek je moderirala novinarka Radia Ognjišče Tanja Dominko, čeprav je bilo v vabilu zapisano, da bo na njenem mestu voditeljica Odmevov na RTV Slovenija in odlična poznavalka Demosa dr. Rosvita Pesek, ki pa ji je – kot je sama potrdila za Nova24TV – odgovorna urednica Polona Fijavž prepovedala vodenje prireditve, češ da »ne more voditi pogovora z nikomer, ki je lahko potencialni gost Odmevov«. Rosvita Pesek je tako sedela med poslušalci, v prvi vrsti.

Pogovorno omizje Temelji slovenske demokracije in samostojnosti. FOTO: Jože Potrpin

Pomanjkanje smisla za dostojanstvo in skupno

Predsednik osamosvojitvene vlade in zdaj prvi mož VSO Lojze Peterle opozarja, da po skoraj 35 letih demokracije in samostojnosti doživljamo kot narod, družba in država napet, negotov in nevaren čas. Če nas je takrat zaposlovala bolj zunanja fronta, nas danes vznemirja kakovost naše medsebojnosti in pomanjkanje smisla za dostojanstvo in skupno. Zato je tem bolj prav, da imamo jasne predstave o preteklosti in sedanjosti ter razvijamo sposobnost za skupne cilje za prihodnost.

Zrelost v politični diagnozi in terapiji

»Pred 35 leti smo doživeli poseben, milostni čas osvobajajoče slovenske drugačnosti z uresničitvijo sna o lastni državi. Zrelost smo pokazali v politični diagnozi in terapiji. Ko se soočamo z novimi resnimi izzivi, bi bilo prav, da pokažemo zrelost tudi v odnosu do dveh političnih projektov, ki sta zaznamovala prejšnje stoletje: revolucionarni projekt partije in osamosvojitveni projekt Demosa.«

Večje koalicije, kot je bila Demosova, ne bo

Po Peterletovem mnenju je besedo Demos doslej med slovenskimi predsedniki brez težav izgovarjal samo Borut Pahor. Del levice skuša Demos zaničevalno etiketirati z desnico; napredno, moderno in osvobajajoče naj bi bilo še vedno samo levo. A Demos je bil enkratna koalicija celega loka demokratičnih strank in večje koalicije, kot je bila Demosova, verjetno ne bo.

Polna dvorana Muzejske zbirke VSO v Ljubljani. FOTO: Jože Potrpin

Cilj, volja, pogum, ljudska podpora in kanček sreče

»Ta koalicija je razumela, da gre za preživetje Slovenije, da je treba zapustiti propadajočo Jugoslavijo in da je za to ugoden trenutek. Imeli smo cilj, voljo, občutek za zgodovinski trenutek, pogum, ljudsko podporo in tudi nekaj sreče. Narod se je zgodil, ko je lahko izbiral med dvema jasnima alternativama: prihodnostjo v hirajoči Jugoslaviji ali v samostojni, demokratični slovenski državi,« je zatrdil Peterle.

Različno dojemanje besede svoboda

In nadaljeval, da politična projekta partije in Demosa temeljita na različnem dojemanju besede svoboda. Partija se ni borila za samostojno, tudi ne za demokratično slovensko državo. Projekt Demosa pa je temeljil na spoštovanju dostojanstva človeka in naroda. Hotel je svobodo za vse, ne le za naše. V tem duhu za skupni cilj se je tudi trudil za sodelovanje z opozicijo.

Žrtve zadrege, da osamosvojitev ni bila projekt partije

»Projekt Demosa ni predpostavljal jam, ni poznal političnih zapornikov. Projekt partije je Slovenijo razdelil, projekt Demosa jo je povezal. Prvi je bil ekskluziven, drugi inkluziven. Demos je zamenjal revolucionarno politično paradigmo z demokratično in z njo zares osvobodil Slovenijo. Kmalu po osamosvojitvi pa smo postali žrtve zadrege, da osamosvojitev ni bila projekt partije,« je izpostavil predsednik VSO.

Kdor hoče doživeti slovensko poletje, naj dela za dokončanje slovenske pomladi

Zato se nam, tako Peterle, dogaja relativiziranje osamosvojitve in Demosa s poudarjanjem NOB; zato na Trgu republike politično unikatno in anahrono, v nasprotju z duhom ustavnih vrednot, kraljuje spomenik revoluciji, ki ga je postavila totalitarna oblast. »Kdor hoče doživeti slovensko poletje, naj dela za dokončanje slovenske pomladi,« je končal uvodni govorec.

Lojze Peterle, dr. Dimitrij Rupel in Igor Bavčar. FOTO: Jože Potrpin

Imeli bi oskubljeno diktaturo

Po prepričanju zunanjega ministra v osamosvojitveni vladi dr. Dimitrija Rupla bi danes, če Slovenija ne bi pravočasno, leta 1992, postala mednarodno priznana neodvisna država (po zgledu drugih vzhodno- ali srednjeevropskih držav in Hrvaške), morda imeli oskubljeno diktaturo, kakršno imajo Rusi, Srbi …

Demos in peščica entuziastov

»Slovenija se je leta 1992 (in leta 2004 ob vstopu v EU in Nato) izpostavila kot normalna evropska država. To se je posrečilo Demosu in peščici entuziastov, ki se jim je pozneje, v nekem trenutku, pridružil tudi Janez Drnovšek. Danes vse več komentatorjev opozarja, da Slovenija po letu 2008 izgublja izvirno navdušenje za neodvisnost in značilnosti normalne zahodne države,« svari Rupel.

Nasmeh zgodovine

Pojasnil je, da se je v zadnjem desetletju 20. stoletja Slovencem in še nekaj drugim srednjeevropskim narodom nasmehnila zgodovina, po letu 2008 pa je njen nasmeh začel ugašati. Danes zgodovina ob pogledu na Slovenijo, pa tudi na Bližnji vzhod, Rusijo, Ukrajino, Kitajsko, ZDA, zadržuje dih, se ne nasmiha. Po 30 letih se je koncept enotnega Zahoda izčrpal.

Prijateljski ogenj

»Ko neka vojaška enota po naključju ali nekem nenavadnem scenariju namesto sovražne enote napade ali poškoduje samo sebe, to imenujemo prijateljski ogenj. Ta se je začel kot ogenj bratstva in enotnosti, sledil je jugoslovanski požar. Nekaj podobnega se je zgodilo med Rusijo, Gruzijo, Krimom, Ukrajino; nekateri pogoji za prijateljski ogenj se danes pojavljajo celo v Natu,« je izpostavil Rupel.

Janez Podobnik, Janez Janša in Lojze Peterle. FOTO: Jože Potrpin

Širi se med slovenskimi strankami

Prijateljski incidenti so po njegovem botrovali koncu Demosa, po letu 2008 pa se prijateljski ogenj širi med slovenskimi strankami. V nedavni izjavi je Milan Kučan zavrnil možnost sodelovanja med levico in desnico, kar pomeni strankarsko vojno ali nadaljevanje in zaostritev prijateljskega ognja v slovenski politiki, ki bi se mu spričo mednarodnih razmer morala odpovedati.

Nauki za sedanjost in prihodnost

»V tem, kar je Demos bil, ni samo zgodovina, ampak tudi nekaj naukov za sedanjost in prihodnost,« je podčrtal osamosvojitveni obrambni minister Janez Janša in dodal, da se je v času slovenske pomladi od besed k dejanjem prešlo takrat, ko se je začelo upoštevati misel, da se nič ne zgodi brez ljudi, vendar pa nič ne traja brez inštitucij. Treba se je torej organizirati.

Povezovanje sil

In slovenska pomlad se je, je nadaljeval, najprej začela organizirati okrog zaščite človekovih pravic in deloma tudi temeljnih političnih svoboščin z Odborom za varstvo človekovih pravic leta 1988, sledil pa je nastanek novih političnih zvez, pozneje strank. Vse to ne bi zadostovalo, če ne bi potem prišlo do nastanka koalicije Demos. To je bil v organizacijsko-tehničnem smislu ključni element, ko so se te sile povezale v nekaj, kar bi lahko zmagalo na volitvah.

1 % proti 99 %

»Ko je Demos nastal, ni bilo zgledov, da volitve kmalu bodo. Tisti na oblasti so to zavračali, imeli so v rokah vse, medije, sodstvo, tožilstvo, policijo … Z vidika matematičnega modela, ali je to možno premagati, so bili zgledi 1 % proti 99 %. Demos ni imel ničesar od tega, razen nekaj medijev v nizki nakladi in simpatizerjev po takratnih režimskih medijih, nikakršnega vpliva v sodstvu ali financah,« je dejal Janša.

Pogovorno omizje ob 35. obletnici ustanovitve Demosa. FOTO: Jože Potrpin

Poskus brez upa zmage je uspel, a ne v celoti

Po njegovem je bil to poskus brez upa zmage, ki je kljub temu uspel, ne pa v celoti. Demos je bil velika koalicija celo za slovenske razmere, je bila pa to koalicija s pičlo parlamentarno večino, zato je bilo tudi nekaj ključnih zakonov v zvezi z osamosvojitvijo, zlasti z obrambnega vidika, sprejetih z enim ali dvema glasovoma večine v 240-članski skupščini.

Zadaj sta bila silna energija in pogum ljudstva

»To so bili časi, ko se je marsikaj naredilo, ker je bila zadaj silna energija ljudstva, ki si je edinokrat v zgodovini pisalo sodbo samo na plebiscitu, in ker so bili ljudje pogumni. Vse pa se je začelo s tem, da se je ta sila začela organizirati, kar je nauk tudi za danes: nič ne pomaga, če vsak posebej kritizira in jamra po vogalih in gostilnah; vidi, kaj bi bilo treba storiti, pa se ne organizira,« je pozval Janša.

Resne politične volje in moči v zgodovini ni bilo

Po besedah notranjega ministra v osamosvojitveni vladi Igorja Bavčarja resne politične volje in zlasti moči za samostojno državo, če smo iskreni, v naši tisočletni zgodovini sanj o njej nismo imeli. Imeli smo posameznike in ljudi, ki so o tem pisali, nikoli pa ne politikov z jasnim načrtom, kako do tega priti, kaj šele politike, ki bi imela to moč narediti.

Iskanje mesta znotraj imperijev

»Če pogledate našo zgodovino, smo svoje mesto iskali znotraj imperijev, povsem do zadnjih dni. Preden smo se osamosvojili, je bila na mizi tudi ideja o konfederalni ureditvi Jugoslavije. Roko na srce, prvi predlog Demosove koalicije, ki je šel v Beograd, je bil predlog o konfederaciji. Takrat smo o tem veliko razpravljali in tudi mi potrebovali čas, da smo razumeli, kakšno moč imamo,« tako Bavčar.

Sodelujoči v pogovoru, ki ga je moderirala Tanja Dominko. FOTO: Jože Potrpin

Prva politična sila s programom in močjo

Po njegovem je bil torej Demos prva politična sila v slovenski zgodovini, ki je imela program, da naredimo lastno slovensko državo, a tudi moč. Imela je vlado in inštitucije – in naposled ji je uspelo. Ta ideja je zorela med ljudmi, ki so že prej sodelovali in o tem domala ves čas diskutirali v Odboru za varstvo človekovih pravic, znotraj katerega pa ni bilo nikoli ne moči ne soglasja.

Ideologija vodenja države skozi NVO

»Za seboj imamo 35 let zgodovine samostojne in neodvisne države, kar je malo časa v okolju, ki je v veliki meri ostalo nespremenjeno v odnosu do lastne države. Danes imamo prevladujočo ideologijo vodenja države in državnih inštitucionalnih stvari skozi nevladne organizacije, mimo inštitucij in izgrajevanja demokratičnih inštitucij, ki so res temelj prosperitete vsake nacije,« je izpostavil Bavčar.

Zavedanje manka

Po njegovem prepričanju razgrajujemo te inštitucije domala ves čas našega obstoja. S tega stališča se je dobro zavedati tega našega manka, ki je v zgodovini zelo očiten, in to odsotnost lastnih izkušenj z vodenjem države vzeti kot zelo resen problem in projekt, ki nas čaka v prihodnje, še opozarja nekdanji notranji minister.

Temelji slovenske demokracije in samostojnosti. FOTO: Jože Potrpin

Duh Demosa ugnezden tudi v občinah

Janez Podobnik, ki je ustanovitev Demosa ter demokratizacijo in osamosvajanje Slovenije spremljal kot župan Idrije, je sprva prav zato poudaril, da se morda premalo zavedamo, da se je duh Demosa na poseben način dobro ugnezdil v slovenskih občinah. V nekaterih slovenskih občinah, občinskih svetih pa se še danes čuti utrip lokalnih in regionalnih Demosov.

Veliki, dobri čas slovenske zgodovine

Dogajanje demokratizacije in osamosvojitve je označil za veliki, dobri čas slovenske zgodovine. Slovenska država po njegovem ni nastala po naključju. Demos je v novejši politični in narodni zgodovini Slovencev in slovenstva zgodovinska in politično-programska inovacija. Prvič po letu 1945 se je zgodilo nekaj ključnega za narod, kjer komunistov ni bilo zraven.

Spodbujanje in grajenje slovenske nacionalne identitete

»Zgodovinarji bodo povedali, ali lahko v naši novejši zgodovini še najdemo dogajanje, kjer je bila prisotna taka skladnost in sinteza intelektualnih demokratičnih elit in avtentičnega ljudskega gibanja čutečih slovenskih ljudi. Jaz ga ne najdem,« je poudaril Podobnik, ki vidi veliko zaslugo Demosa, da je spodbujal, gradil in v slovensko novo zgodovino znova pripeljal slovensko nacionalno identiteto in jo ključno in nepovrnljivo zavaroval z moderno slovensko ustavo.

V čem nas lahko Demos inspirira tukaj in zdaj?

Svojo razpravo je zaključil z vprašanji: je v središču slovenske nacije še odločanje za lastno državo in ali mlade generacije na svoj način ponotranjajo ustavni patriotizem in vrednote osamosvojitve, ki so temelj naše državnosti? V čem nas lahko Demos inspirira tukaj in zdaj? Ali slovenska družba, zlasti demokratični prostor slovenske opozicije, potrebuje inspiracije v modelih in metodi Demosa?