V sredo, 20. februarja 2008, bo minilo petnajst let od ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference (SŠK).

Slovenski škofje so bili do ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference 20. februarja 1993 z drugimi škofi na področju nekdanje Jugoslavije povezani v Jugoslovansko škofovsko konferenco, znotraj katere je bila 20. junija 1983 ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca.

Slovenski škofje so na seji 25. julija 1992 pripravili osnutek statuta samostojne Slovenske škofovske konference. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je po pridobitvi pozitivnega mnenja Kongregacije za škofe in Urada za odnose z državami pri Državnem tajništvu Svetega sedeža, 19. februarja 1993 v skladu z normami in določbami cerkvenega prava potrdil statut samostojne Slovenske škofovske konference, 20. februarja 1993 pa je Kongregacija za škofe izdala dekret o njeni ustanovitvi. S tem je Cerkev na Slovenskem dobila večjo pravno trdnost in samostojnost.

Škofovska konferenca je zbor škofov kakega naroda ali določenega ozemlja, ki v medsebojni edinosti in hierarhični povezanosti z rimskim papežem ter v skladu z Zakonikom cerkvenega prava (prim. kann. 447–459), statutom in drugimi pravnimi normami izvršuje nekatere naloge v blagor vernikov na ozemlju lastne škofovske konference. Po statutu so člani Slovenske škofovske konference vsi krajevni in pomožni škofje, ki jim je v okviru lastne škofije zaupano posebno poslanstvo, medtem ko apostolski nuncij (odposlanec rimskega papeža) ni njen član.

Dne 7. aprila 2006 je Sveti sedež v Cerkvi na Slovenskem ustanovil tri nove škofije (v Celju, Murski Soboti in v Novem mestu), mariborsko škofijo pa je povzdignil v nadškofijo. Leto 2006 so tako zaznamovala imenovanja in umestitve novih škofov ter razglasitev novih škofij oziroma nove nadškofije. Slovenska škofovska konferenca šteje enajst članov, ki so: msgr. Alojz Uran, ljubljanski nadškof in metropolit ter predsednik SŠK, msgr. dr. Anton Stres, celjski škof ter podpredsednik SŠK, msgr. Andrej Glavan, novomeški škof, msgr. dr. Franc Kramberger, mariborski nadškof in metropolit, msgr. Metod Pirih, koprski škof, msgr. dr. Marjan Turnšek, murskosoboški škof, msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski pomožni škof, msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, msgr. dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof in msgr. dr. Peter Štumpf, mariborski pomožni škof. Naknadno je bil za člana imenovan upokojeni beograjski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Perko.



Foto: Jože Potrpin

Upokojeni škofje nimajo odločujočega glasu, lahko pa so povabljeni na plenarna zasedanja. Vsaka konferenca izvoli predsednika in njegovega namestnika (podpredsednika) ter generalnega tajnika.

Dne 3. septembra 1999 je bil prvotno potrjeni statut Slovenske škofovske konference dopolnjen z dvema dodatnima členoma. Prvi predsednik Slovenske škofovske konference je bil pokojni ljubljanski nadškof in metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar (1993–1997), drugi predsednik ljubljanski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Rode, sedanji prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja (1997–2004), tretji od 7. decembra 2004 dalje mariborski škof msgr. dr. Franc Kramberger, četrti pa od 16. marca 2007 dalje ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran. Statut med drugim ureja naravo in namene škofovske konference, plenarna zasedanja, določa stalni svet škofov, naloge tajništva ter druge službe in komisije, ki po presoji konference zagotavljajo bolj učinkovito delovanje.