»Domovina, ti si kakor zdravje …« Tako radi ponavljamo vsi, ki nas je razteplo po svetu. »Vselej nas ostane nekaj tam, kjer smo se rodili …« Saj ne vem, kako je mogoče, da so mi te iskrice ostale v glavi, niti ne vem, od kod so in kdo jih je napisal. Ob praznikih so mi udarile na dan in požlahtnila vsa druga doživetja: ob prireditvah v šoli, vrtcu in redovni skupnosti, prazničnem dogajanju na svetih krajih – v Betlehemu, Jeruzalemu, Nazaretu, Kani Galilejski. Kaj je lepše, kot se v pričakovanju praznika Kristusovega rojstva vživeti v Marijine stopinje na poti po teh krajih, ki so nam tukaj tako rekoč na dosegu roke. Zbranost duha kot je odrešenjsko dogajanje doživljala Jezusova mati Marija, prisluškovanje tihoti srca ob angelovem nenadnem obisku in Božjem sporočilu, da bo rodila Sina Jezusa, Odrešenika. Brezpogojno je sprejela ponudbo in jo hranila v sebi na osrečujoči poti k teti Elizabeti v Ain Karem.



Njen Magnifikat, srečanje, radostni pogovor, porajajoče se življenje pod srcem, rojstvo, pastirji, angeli … Vse nas obvezuje za osebno odrešenjsko pot: odprtost, spoštljivost do vseh, sprejemanje, medsebojno razumevanje, dobrosrčnost, resnično bratstvo. Hoteti živeti in pustiti drugim živeti, ljubiti življenje v miru, spodbujati prijateljsko druženje. »Napolnite vrče …« je Jezus dejal v Kani. »Vrči« so simbol življenja. Zakaj bi življenje polnili s kisom? Z »vinom« Svetega Duha ga napolnimo. Samo ena je pot: pustiti, da nas bo Gospod napolnil s svojo milostjo. Marija, žena upanja in ljubezni, odprtosti za božje navdihe, nas s svojim zgledom poučuje, spremlja in spodbuja k molitvi: Moja duša poveličuje Gospoda … velike reči mi je storil Vsemogočni … vse premorem v Njem.

To je duh, ki je zajel našo hišo v pričakovanju praznika Jezusovega rojstva. Tega duha smo prenašale na naše otroke: sestre, vzgojiteljice, učiteljice, prijateljice, prijatelji. Otroci so to čutili, čeprav je zanje vsako pričakovanje težko. Zato pa se je v adventu z balkona občasno prikazal »Papa Noel« (prim. slovenski Dedek Mraz), skrivnostna oseba – dobra, srčna, velikodušna, prijazna. Že novembra se je na trenutke prikazal ter kaj dobrega delil »pridnim otrokom« ter jih hkrati spodbujal k dobrim dejanjem. Ob »nevarnem« obisku svetega očeta Benedikta XVI. v Turčijo pa smo si rekli: »Letos nič Papa Noel, če se sveti oče ne bo srečno vrnil v Rim.« Vsi šolarčki so se tega dobro zavedali. Ko pa se je njegovo potovanje srečno in uspešno končalo, je pri nas zavelo zavidljivo sproščeno ozračje, začeli smo zbirati »darove«, ki jih bo potem prinesel jeruzalemski »Dedek Mraz« (ta prihaja v imenu Jezuščka iz Betlehema). Vse to je bilo potrebno, da so tem bolj začutili veliki prihod – za božič.

Vse učiteljice smo se skupaj z otroki skrbno pripravljale na božič. Dober teden pred praznikom se je vsak razred spreminjal v »božično katedralo«: Christmas Three – božično drevo z okraski, izbor pesmi, oblačila za pastirčke, angelčke, sveče (vse ročna dela otrok samih). Omar in Amir sta s predstavo hotela sporočiti, da je najlepši božič tisti v srcih: ko odpuščaš, ko se otreseš maščevanja, ko postaneš prijatelj, ko se zavzemaš za strpnost, ko ne misliš več nič hudega, ko nasitiš lačnega in odžejaš žejnega, ko drugemu podariš ljubezen, žalostnemu obrišeš solze, obupanemu obudiš upanje … Jamil, Mahmud in Adam so žareli od sreče ob pripovedovanju, kaj se je dogajalo na Bejt Sahurskih poljanah pred več kot dva tisoč leti. Veliko so vedeli povedati o Jezusu, Mariji in Jožefu. Mali muslimančki so Marijo predstavili v tako lepi luči; povedali so, da imajo radi Deteta Jezuščka, zato ga bodo tudi ob božiču z domačimi obiskali v Betlehemu.

Tako so se začele božične počitnice s šolskimi prireditvami, iz katerih je velo ozračje pričakovanja. Tako so se v »počitnicah« znašli vsi otroci, ki so v Palestini in Izraelu: Hebrejci s svojim tradicionalnim praznikom chanukah (praznik Luči, praznik zmage vere, praznik čudeža oljčne svetilke v templju, tudi simbol zmage upanja v mir), muslimanski praznik Adha (spominja na Abrahamovo žrtvovanje). V prireditvi smo strnili vse te praznike ter vsem čestitali.

Nadvse lepo je bilo z otroki ter njihovimi starši; nekatere so nastopi ganili do solz. Ko sem videla, kako vsi žarijo od sreče, sem domala pozabila na vse napore in neprespane noči. Čeprav utrujena do onemoglosti, sem se udeležila svetega večera v Betlehemu: ob 13. 30 uri napovedan slovesen prihod patriarha Michela Sabbaha, ogromna množica romarjev, pisane skupine skavtov, stražniki, policaji, varnostniki, oboroženi vojaki, številne televizijske kamere z vsega sveta. Hotela sem se povzpeti na minaret bližnje mošeje, od koder bi imela lep razgled na dogajanje, pa mi ni uspelo. Povzpela pa sem se na vojaški kamion, od koder sem imela zelo lep razgled nad množico ljudi vseh barv, jezikov, narodov. Procesija skavtov, duhovnikov, raznih visokih osebnosti je trajala več kot dve uri. Na kamionu so se mi pridružili mladi Nizozemci, ki so hoteli doživeti ta večer in izvedeti kaj več o dogajanju v Palestini. Trg s Centrom miru je bil čudovito okrašen. Zvečer ob 19. uri se je začel svetonočni koncert z zbori iz mnogih dežel sveta: mladinski, otroški in mešani pevski zbori. Koncert je trajal do polnoči. Nad odrom, kjer je bil koncert, so viseli veliki napisi: Prižgi svečo! Blagoslovljen božič! Srečno novo leto 2007!



»Gremo v Betlehem, da vidimo, kaj se tam godi in kaj se je godilo!« Kajpada, tako so se odločiti takratni pastirji, dandanes pa bi se moral še marsikdo odločiti tako. Tako in podobno je začel patriarh svoj nagovor: Pojdimo in poglejmo, kaj nam govorijo te stene, kaj se dogaja s kristjani v Betlehemu, pojdimo in vsi natanko prisluhnimo oznanilu »Mir ljudem na zemlji«, mir ljudem, ki so dobre volje, mir vsem, ki se upirajo sovraštvu in nasprotovanjem, mir tistim, ki si prizadevajo zbližati narode. Pojdimo v Betlehem in prisluhnimo krikom nemočnih, tlačenih, trpečih, umirajočih … Betlehem, ta zibelka miru, je mesto solza, sovraštva, nasilja, umiranja.

Prižgimo svečo upanja – in naj nikoli ne ugasne v srcih ljudi, narodov, držav in vladarjev tega sveta!

Pri polnočnici v Betlehemu sem si v molitev in pesem priklicala vse moje rojake, vso Slovenijo, moje drage domače, žive in rajne, vseh šest slovenskih škofij, vse škofe in duhovnike, redovnike in redovnice. Iz Betlehema, Nazareta, Jeruzalema – iz Svete dežele vam kličem: Bog vas blagoslovi v vseh dnevih leta Gospodovega 2007.

s. Milena Zadravec




Betlehem, 26. decembra 2006