Poklicni vozniki tovornjakov se pri svojem delu soočajo s specifičnimi poklicnimi izzivi, zato potrebujejo Cerkev na prav poseben način, je povedal nadškof Agostino Marchetto, tajnik Papeškega sveta za pastoracijo preseljencev in turistov.

V svojem nagovoru o pastoralni oskrbi poklicnih voznikov v Evropi, ki ga je minuli teden pripravil za zasedanje v organizaciji Evropske zveze za mostove, predore in plačljive avtoceste v avstrijskem Innsbrucku, je prisotne spomnil, da je to tematiko pred 50 leti prvi načel papež Pij XII., ki je poklicne voznike tovornjakov označil kot 'župnijo brez meja'.

Po nadškofovih besedah se 44% evropskega blaga prevaža po cestah in ocenjujejo, da se bo leta 2010 število tovornjakov na celini povišalo za 50% v primerjavi z letom 1988. Razveseljiv pa je podatek, da so od več kot 40,000 povzročenih prometnih nesreč letno na evropskih avtocestah poklicni vozniki tovornjakov odgovorni le za okoli 4% le-teh.

Nadškof Marchetto med izzivi in težavami, s katerimi se pri svojem delu srečujejo poklicni vozniki, navaja pet tipov: fizične, osebne, moralne, družbene in duhovne. Fizični napori so precejšnji. Vozniki morajo premagati dolge razdalje in pogosto so na meji svojih moči. Nimajo možnosti za telesno vadbo, ves dan preživijo v kabni tovornjaka, izpostavljeni izpušnim plinom in onesnažem zraku. To lahko pripelje do stresa in depresije.

Vozniki so izpostavljeni morebitnemu ropu blaga, ki ga tovorijo, velikokrat se tudi zapletejo v mreže trgovine z ljudmi. Zaradi narave svojega dela so pogosto osamljeni, ločeni od družine in prijateljev, kar jih včasih pripelje do tega, da si ‘ljubezen’ ‘kupujejo’. To pa zopet vodi v zakonske težave. Nekateri svojo stisko ‘blažijo’ z alkoholom ali drogami. Sčasoma niso več zmožni živeti ‘normalnega življenja’, saj jim v različnih jezikovnih in kulturnih okoljih primanjkuje osnovnih smernic.

Nadškof Marchetto je poudaril, da bi morali tisti poklicni vozniki, ki so verni, pri svojem delu imeti dostop do zakramentov, na voljo bi jim morala biti pomoč in molitev. Na tem področju Evropa sicer ni povsem brezbrižna, veliko pa je odvisno od kulturne dediščine posameznih držav, pa od tega, kakšna sredstva ima Cerkev na voljo ter kako na oskrbo poklicnih voznikov gledajo škofje, duhovniki in verniki.

Čeprav so v številnih državah že na voljo kapele ob avtocestah, duhovniki pa so ponekod pripravljeni maševati na parkiriščih za tovornjake ali na servisnih postajališčih, ‘vendarle ni naš namen ustvariti ‘Cerkve na avtocesti’, tako nadškof Marchetto, ‘pač pa je zaželjeno, da bi ‘ljudem z avtoceste’ pomagali vključiti se v življenje krajevne Cerkve’.

Drugi segment pastoralne oskrbe, ki jo je izpostavil Marchetto, pa so družine voznikov, ki ostanejo doma. Pomembno je ohraniti zakonske in družinske vezi in ustvariti prijazen prostor, kamor se voznik lahko zateče ob vrnitvi, se tam spočije in je po potrebi deležen duhovne hrane. Res je, da je bilo veliko doseženo že s prihodom mobilnih telefonov in druge tehnologije, ki voznikom omogoča ohranjati stik z družino, še več pa bi lahko naredili, če bi bare ob avtocestah in na parkiriščih za tovornjake opremili z internetnimi povezavami, prek katerih bi se družine lahko tudi ‘videvale’.

Gre za vprašanje novih poti sodelovanja in usklajevanja, je zaključil nadškof Marchetto, da bi avtoceste postale varen prostor za življenje in delo, kjer bi bila glavna skrb dostojanstvo slehernega človeka.