Knjižica Božja previdnost je izbor besedil dveh francoskih jezuitov, Jeana-Baptista Sainta Jureja in Clauda La Colombiera.

Božja ljubezen ni vedno takoj očitna. Saint-Jure in Colombiere se tega dobro zavedata, zato iščeta način, kako razumeti in celo sprejeti trpljenje; to je čas, ko Božja ljubezen ni očitna, še več, ko Božje dopuščanje trpljenja jemlje zaupanje in poganja ljudi v obup. Božje dopuščanje trpljenja je gotovo ena od glavnih ovir, zaradi katerih ljudje na poti posvečevanja odnehajo. Knjižica, ki jo imamo v roki, poskuša biti nekakšen odgovor na to dilemo s tem, da nam predoča kot rešitev Božjo previdnost z argumenti, s svetopisemskimi citati, zgodbami in primeri.

Knjižica je med francoskimi katoličani postala izjemno popularna, in sicer v času med prvo svetovno vojno, se pravi v času velikega trpljenja.

Filozofija, teološko argumentiranje ali celo poučni primeri navadno ne odženejo trpljenja. Veliko bolje ga blažijo človeška bližina, sočutje in zvestoba. Toda tudi beseda ob pravem času, na pravi način, celo argument, lahko prinesejo nekaj upanja in nov, nekoliko osvobojen način gledanja na bolečino. Bolečina in izguba nista končna stvar, temveč celo nekaj, kar nas lahko zbliža z Bogom, čeprav tega v procesu ne moremo zaznati.

Saint-Jure in Colombiere želita bralca vnaprej pripraviti, da preusmeri pogled v Božjo previdnost in kličeta k življenju iz nje, še preden trpljenje preplavi dušo. Vsaka molitev je hkrati duhovna vaja, ki počasi rojeva sadove v konkretnem življenju, celo trpljenju. Iz molitve prihaja prenova srca in sprememba pogleda na situacijo, v kateri smo. Oba avtorja torej kličeta k molitvi, ki izraža takšno odprtost in prepustitev.

Knjižica, čeprav kratka, je napisana zelo gosto, in v njej ne zmanjka izzivov in spodbud tistim, ki želijo biti blizu Bogu. V razmislek pa lahko povabi tudi tiste, ki so oddaljeni. Klasik katoliške duhovnosti, kot je ta knjižica, nas poveže s plemenitim iskanjem odgovorov na večna vprašanja in nam lahko nakaže smer, ki je morda še nismo odkrili ali smo nanjo pozabili.

Iz spremne besede p. Damjana Ristića