Nadaljevanje iz: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Mitja Ferenc, Uroš Košir [1]

Dr. Ante Žužul, direktor založbe Školska knjiga, je v knjigi Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji (Prikrita grobišča Hrvatov v Sloveniji) v obširnem uvodu zapisal, da so s posebno pozornostjo spremljali spomine na 80. obletnico poboja Hrvatov v slovenskih gozdovih in križev pot od Pliberka do Grčije, ki jih na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini obeležujejo z mašami zadušnicami in molitvami za žrtve komunističnega nasilja.

Šele 80 let po zločinih prihaja na dan resnica o grobiščih

S knjigo Prikrita grobišča Hrvatov v Sloveniji obeležujejo poboj in genocid nad Hrvati v slovenskih gozdovih. Žužul je opozoril, da je celih osem desetletij trajalo, da so množične poboje po koncu druge svetovne vojne znanstveno obravnavali na podlagi materialnih dokazov in dejstev, ugotovljenih med dolgoletnimi terenskimi raziskavami v Sloveniji.

Po propadu jugoslovanskega, komunističnega, fašističnega »antifašizma« in padcu berlinskega zidu so v vzdušju demokratičnih sprememb na evropski celini Hrvaška, Slovenija ter Bosna in Hercegovina začele glasneje govoriti o skritih množičnih moriščih in tajnih grobiščih Hrvatov.

Varuhi komunističnih zločinov

Ker zagovorniki komunističnega nasilja danes glasno molčijo in strogo varujejo skrivnost skritih grobišč, se je oglasila Parlamentarna skupščina Sveta Evrope in sprejela deklaraciji o nujnosti obsodbe zločinov totalitarnih komunističnih režimov ter Resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.

Ne glede na to, da na Hrvaškem, v Sloveniji in Bosni in Hercegovini goreči zaščitniki komunističnih pobojev še vedno vztrajno poskušajo prikriti in relativizirati resnico o skritih grobiščih, sta na koncu prevladali znanost in vest posameznikov, ki so s svojimi pričevanji in izjavami pomagali razkriti grozljive zločine. Varuhi smrti s svojimi ideološkimi metodami manipulacije vsak dvom in opozarjanje o grozotah komunističnega terorja, kljub znanstvenim in zgodovinskim dejstvom ter materialnim dokazom, imenujejo zgodovinski revizionizem.

Naj se ve, da so tukaj prepovedani grobovi

Na začetku demokratičnih sprememb je Žužul sodeloval pri pisanju govora Gordane Turić, ki je na zgodovinsko cvetno nedeljo, 8. aprila 1990, v Zagrebu, na volilnem shodu Hrvaške demokratske skupnosti, na predvečer prvih svobodnih volitev na Hrvaškem, izrekla naslednje besede: »Naj se ve, da so bile tukaj prepovedane hrvaške pesmi. Naj se ve, da sta bila prepovedana hrvaški grb in trobojnica. Naj se ve, da so tukaj prepovedani grobovi. In naj se ve, da se bo vse vedelo! Ve se, da bomo obnovili spomenike in spoznali grobove. Ve se, da bomo vse skrivnosti predali otrokom, da bodo vedeli, kaj je tema.«

Izkopani ostanki umorjenih so ležali na zagrebški patologiji dvanajst let.

Skrita komunistična morišča v Maceljski šumi

Besede, ki jih je Gordana Turić izrekla na veličastnem zborovanju, okrašenem z oljčnimi vejami, so boleče prizadele pričo smrti v Maceljski šumi, ki jo je še isto noč poklicala in povedala, da po njenem govoru ne more ostati miren ter jo je prosil za srečanje.

Na prvem srečanju je priča Fran Živičnjak dejal: »Nisem mogel spati, vaše besede so me zadele v sredino duše, globoko v srce. Nekaj vam moram povedati.« Nato je pričal, da zelo dobro ve, kje so bila skrita morišča v Maceljski šumi, kjer so partizani junija 1945 brez sojenja izvajali množične umore vojakov, civilistov, žensk, otrok in duhovnikov, kjer naj bi ustrelili tudi njega.

Morišče na maceljskem Ilovcu.

Maceljska šuma s 13 – in 107 grobišči

Po prvem srečanju je sledil pomemben zgodovinski trenutek. Fran Živičnjak je svojega rešitelja in pričo smrti Mladena Šafranka, partizanskega vodnika, komisarja OZNE in KNOJ-a v Krapini, odpeljal v Maceljsko šumu. Med sprehodom skozi gozd je pričal o načinu umorov in krajih, kjer so se zgodili veliki zločini. Resnično, kot pravi Sveto pismo, »je bila v začetku beseda«, in tako je bila razkrita skrbno varovana skrivnost množičnih morišč in grobišč v Maclju na hrvaško-slovenski meji.

Komisija za identifikacijo vojnih in povojnih žrtev druge svetovne vojne in povojnega obdobja hrvaškega sabora, imenovana 19. novembra 1991, je leta 1992 v Maceljski šumi preiskala 23 jam, iz katerih so izkopali posmrtne ostanke prvih 1.163 tam umorjenih. Kosti ubitih so nato 12 let čakale v črnih vrečah na Oddelku za patologijo Medicinske fakultete v Zagrebu. Šele leta 2005 so jih pokopali v skupnem grobu ob novozgrajeni cerkvi Jezusovega mučenja v Maclju. Do danes je ostalo neraziskanih 107 jam z več kot petnajst tisoč ubitimi.

Razstava izkopanih predmetov iz grobišč v cerkvi Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem. Foto: Ivo Žajdela

Komunistična morišča so bila Titovo lovišče

Dostop do območja, kjer so storili ta partizansko-komunistični zločin, so prepovedovali, ker da so območje razglasili za Titovo lovišče. Pomenljivo je, da so Komisijo za ugotavljanje vojnih in povojnih žrtev Sabora Republike Hrvaške ukinili in razpustili leta 2002 s prihodom na oblast Socialdemokratske partije Hrvaške (SDP), politične stranke, ki je ideološka in pravna naslednica Zveze komunistov Hrvaške.

V ozračju demokratičnih sprememb na evropski celini so leta 1990 v Sloveniji začeli odkrivati prepovedana in skrita grobišča. Po burnih razpravah v slovenski javnosti so na pobudo civilne družbe ustanovili Društvo za urejanje skritih grobov Huda Jama, Vlada Republike Slovenije pa je ustanovila Komisijo za preiskovanje množičnih pobojev in prikritih grobišč (ob tem naj omenim, da Hrvati poznajo predvsem Društvo za urejanje skritih grobov Huda Jama, ker jim ga je njegov vodja Roman Leljak aktivno predstavljal).

Spraševal sem se, ali bom kdaj našel stričev grob

Ante Žužul zato meni, da si Društvo Huda Jama zasluži posebno zahvalo, saj je s svojim delom spodbudilo odkritje številnih morišč in grobišč z umorjenimi Hrvati v slovenskih gozdovih.

Bo kdaj znano, na katerih moriščih so končala trupla stotisočev mučenih žensk, otrok in vojakov, ki so bila osemdeset let, vse do danes, skrita in varovana kot najstrožja skrivnost, se je vprašal Žužul. »O tem sem razmišljal dan pred praznikom svetega Antona, 12. junija 2008, ko sem s prijatelji potoval na nogometno tekmo v Celovec, kjer sta na evropskem prvenstvu igrali Hrvaška in Nemčija. Z množico hrvaških navijačev, ogrnjenih s hrvaškimi zastavami in hrvaškim zgodovinskim grbom, smo se peljali skozi goste slovenske gozdove. Takrat sem se spomnil svojega otroštva in spet slišal jok in molitve moje babice Jele in dedka Miše. Njun sin Ante, moj stric, po katerem sem dobil ime, je bil namreč star 19 let, ko so ga ubili in vrgli v eno od sedemsto petdesetih jam v teh temnih gozdovih. Spraševal sem se, ali bom kdaj našel njegov grob.«

Tezenski gozd z grobišči povojnih pomorov v jamah, ki so jih naredile bombe »zavezniških« bombardiranj, grobišča so komunisti zalili z bitumnom, fotografiral sem leta 1989. Foto: Ivo Žajdela

Ali je mogoče, da človek stori drugemu človeku tako veliko zlo?!

»V iskanju odgovora sem na praznik sv. Antona, 13. junija 2015, odpotoval v Slovenijo blizu Laškega na spominsko mašo, ki je bila ob rudniku Barbarin rov v Hudi Jami, prepovedanem in prikritem kraju morišča tisočev Hrvatov. Ne morem pozabiti grozljive knjige Huda jama Romana Leljaka. Globoko se bom spominjal krika Marka Štrovsa, vodje Službe za vojaška pokopališča na ministrstvu za delo, ki je leta 2009 po rušenju desetih armiranobetonskih zidov v rudniku, zagledal množico ženskih kitk in trupel ljudi, ki so jih žive zazidani in so v strašnih mukah umrli, in rekel: 'O, ljudje božji! Ali je mogoče ...?' Ali je mogoče, da človek stori drugemu človeku tako veliko zlo?!«

Obisk kraja pomorov Hrvatov v Pevnem in Crngrobu

»Konec istega leta, 27. decembra, na praznik nedolžnih otrok, sem odpotoval v Slovenijo na spominsko mašo in blagoslov otroškega groba v Matjaževi jami pri Pevnem pri Škofji Loki,« nadaljuje Žužul. »Tam so prvič javno počastili spomin na 250 do 400 hrvaških otrok, ki so jih brutalno umorili in vrgli v brezno. Globoko ganjen nad otroškim grobom v Matjaževi jami sem obiskal pet drugih morišč, označenih s križi, tam v bližini, kjer so velika grobišča povojnih umorov, imenovana po imenu vasi Crngrob. Tam so po pričevanju domačinke pred njeno hišo v smrt odgnali več kot 950 Hrvatov, golih in zvezanih z žico.

To so bili starši in družine otrok, ki so jih vrgli v Matjaževo jamo. Križe na morišču pri Crngrobu so v čast umorjenim Hrvatom postavili člani društva Huda jama, s katerimi sem nato, ganjen zaradi njihove pozornosti, vzpostavil sočutno bližino. Eden od članov društva, duhovnik Bogdan Vidmar iz Kopra, me je vprašal, kaj je spodbudilo mojo posebno radovednost k raziskovanju teh skritih in prepovedanih grobišč. Povedal sem mu bolečo družinsko zgodbo o jutranjih prebujanjih, joku in molitvi za mojega umorjenega strica Anteja ter o neznanem morišču v slovenskih gozdovih, kamor so vrgli njegovo truplo.«

Želim rešiti svojega očeta in njegovo dušo v nebesih

Za vedno se bo spominjal bolečega krika, ki ga je po njegovi izpovedi iz sebe izpustil Janez Pintar, član društva Huda jama in takratni predsednik Komisije za identifikacijo in ureditev skritih grobov na območju Škofje Loke. Globoko ganjen nad Žužulovo zgodbo o babici, dedku in stricu Anteju je izrekel pretresljive besede: »Moj oče je bil likvidator Hrvatov. Za člana Komisije za identifikacijo in ureditev skritih grobov so me izbrali, ker so od mene pričakovali pristranskost in varovanje skrivnosti partizanskih zločinov.« Dramo tistega trenutka so še dodatno zaznamovale njegove besede in pogled v nebo: »Ampak želim rešiti svojega očeta in njegovo dušo v nebesih. Boril se bom, kljub tveganjem, da se razkrije resnica o vseh komunističnih zločinih v Sloveniji!«

Tezenski gozd z največjim grobiščem povojnih pobojev (Hrvatov) v Evropi v protitankovskem jarku. Sondiranje vladne komisije za grobišča 8. 8. 2007. Foto: Mitja Ferenc

Temne skrivnosti, skrite v slovenskih gozdovih

Temne skrivnosti, skrite v slovenskih gozdovih, na največjem grobišču Hrvatov, ohranjene v bolečih spominih tisočev tistih, ki so žalovali za izgubo svojih najdražjih – očetov, mater, sinov, hčera in sorodnikov – danes s pomočjo zgodovinarjev, arheologov, forenzičnih izvedencev in prič počasi prihajajo na dan, piše naprej urednik založbe, ki je izdala to veličastno knjigo. Tako se bodo s pomočjo znanosti še naprej razkrivale skrivnosti skritih grobišč, o katerih bodo v spomin na vse ubite Hrvate po koncu druge svetovne vojne zapisane številne boleče zgodbe iz hrvaške tragične preteklosti.

Onemogočanje (evropskega) spomina na Hrvaškem in v Sloveniji

Evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov – nacizma, fašizma in komunizma – se v Republiki Hrvaški obeležuje kot spominski dan 23. avgusta, v skladu s sklepom hrvaškega parlamenta, ki temelji na resoluciji Evropskega parlamenta o evropski vesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009, nas Slovence lahko spomni Ante Žužul (saj so politični nasledniki v Sloveniji do zdaj preprečevali v parlamentu sprejem te resolucije). Tej resoluciji je 19. septembra 2019 sledila resolucija o pomenu evropskega spomina za prihodnost Evrope, ki je (tudi) na Hrvaškem do danes ostala neopažena. Prezrta je bila tudi skupna izjava številnih evropskih držav in ZDA iz leta 2020, objavljena ob 75. obletnici konca druge svetovne vojne, ki poudarja, »da Srednja in Vzhodna Evropa spomladi 1945 nista doživeli osvoboditve, ampak sta padli pod teror komunistične okupacije«.

Nadaljevanje v: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Ante Žužul, Mitja Ferenc, Uroš Košir [3]

1/3