Nadaljevanje iz: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Ante Žužul, Mitja Ferenc, Uroš Košir [2]

Slovenska resolucija v Evropskem parlamentu iz leta 2025

Dr. Ante Žužul, direktor založbe Školska knjiga, je spomnil, da je Evropski parlament 8. julija 2025 sprejel resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji, ki poudarja pomen popolnega razkritja zgodovinskih dejstev in nadaljevanja uradne preiskovalne misije odkrivanja množičnih grobišč, da bi zabeležili in potrdili dokaze o storjenih zločinih, za katere odgovorni niso bili kaznovani.

Resolucija poziva slovenske oblasti, naj nadaljujejo s preiskovanjem skritih grobišč, izvedejo dostojanstvene pokope in postavijo spomenike za prihodnje generacije. Resolucija poziva tudi k celovitemu pregledu arhivov jugoslovanskih tajnih služb, zlasti Kosa in Udbe, ter poudarja pomen vključevanja zgodovinskih dejstev v izobraževalne programe in učbenike zgodovine, da bi mladi razumeli pomen demokracije in človekovih pravic. V dokumentu Evropski parlament poziva Slovenijo in druge države članice, naj okrepijo zgodovinski spomin, medsebojno razumevanje in spravo, ki temelji na resnici in spoštovanju vseh žrtev totalitarnih režimov.

Svetovna Hirošima in svetovnost pomorov v Sloveniji in na Hrvaškem

Znano je, da so atomske bombe, odvržene na Hirošimo in Nagasaki, ubile več kot 240.000 ljudi in s tem končale drugo svetovno vojno. Po koncu iste vojne pa so v slovenskih gozdovih in na križnih putih (križevih potih) ubili še veliko večje število hrvaških ujetnikov, žensk, otrok, starejših in vojakov. To je bilo storjeno po protokolu smrti, ki ga je zasnoval in sestavil Aleksandar Ranković, vodja jugoslovanske tajne policije Ozna in Knoj, s soglasjem vrhovnega poveljnika partizanskih likvidatorjev Josipa Broza Tita.

Rankovićevi srbski partizanski četniki v Zagrebu

8. maja 1945 je v Zagreb vstopila 45. srbska divizija, v kateri je bila tudi 20. srbska brigada, vojska kralja Petra Karađorđevića, ki je v zavezništvu z italijanskimi fašisti izvajala etnično čiščenje na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. To zloglasno divizijo so ustanovili šele septembra 1944 na skrajnem jugu Srbije, večinoma iz amnestiranih četnikov Draže Mihailovića, ki jih je Tito mesec dni prej pomilostil. Aleksandar Ranković je 15. maja 1945 vodstvu te divizije napisal opozorilo in ukaz: »V 10 dneh je bilo v osvobojenem Zagrebu postreljenih le 200 banditov. Presenečeni smo nad to neodločnostjo pri čiščenju Zagreba od zločincev. Delujete v nasprotju z našimi ukazi, saj smo rekli, da delate hitro in energično ter naj vse končate v prvih nekaj dneh.«

Brozova zločinska roka »pravice, maščevalna roka«

Žužul piše, da so na pobudo Rankovićeve depeše na širšem območju Zagreba brez sojenja ubili več deset tisoč ljudi. Torej Zagreb takrat ni bil osvobojen, ampak okupiran. Hkrati s tem, ko je 45. srbska divizija izvajala umore civilistov v Zagrebu, so po sklepu Vrhovnega štaba iz Beograda in Rankovića, ki je vodil vse operacije, na vhodu v Zagreb ustavili 10. zagrebški korpus, sestavljen pretežno iz Hrvatov.

Rankovićev protokol o smrti in umorih Hrvatov je Tito glasno potrdil na Kongresnem trgu v Ljubljani 26. maja 1945: »Roka pravice, maščevalna roka našega ljudstva je že dosegla veliko večino, le manjšemu delu pa se je uspelo izogniti pod okriljem mecenov zunaj naše države. Ta manjšina ne bo nikoli več videla teh naših čudovitih gora, naših cvetočih polj. Če bi se to zgodilo, bo to zelo kratkotrajno.

Prav v teh gorah, na poljih in v gozdovih, kjer je jugoslovanska komunistična vojska leta 1945 zagrešila genocid nad Hrvati, se nahajajo skrita morišča in grobišča – skrita, prepovedana, zamolčana in zaščitena kot državna skrivnost s posebnim protokolom Udbe. Ta neizmerna hrvaška tragedija in spomin na kraje krvavih pobojev sta priča v ustnem izročilu preživelih, v katerih upanje, da bo resnica razkrita, ni nikoli zbledelo.«

Globoko ganljiva pričevanja o načinu prikrivanja in brutalnosti storjenih zločinov

Ko govorimo o slovenskih gozdovih, se moramo spomniti Katinskega gozda na Poljskem, kjer je sovjetska tajna služba NKVD pod neposrednim ukazom Josipa Visarionoviča Stalina umorila več kot 22.000 poljskih intelektualcev, častnikov in javnih uslužbencev,« spomni Žužul. Za razliko od Katinskega gozda je bilo v slovenskih gozdovih ubitih veliko več Hrvatov in storjen je bil eden najhujših zločinov proti človeštvu, o katerem svet do danes skoraj nič ne ve.

A knjiga Prikrita grobišča Hrvatov v Sloveniji, ki sta jo napisala slovenska avtorja dr. Mitja Ferenc, profesor zgodovine na Univerzi v Ljubljani, in dr. Uroš Košir, arheolog, zagotovo ne bo ostala neopažena ali prezrta. Zgodovinar in znanstvenik Mitja Ferenc je že vrsto let član Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje problematike prikritih grobišč. Pomemben je tudi strokovni prispevek soavtorja Uroša Koširja, čigar arheološke raziskave in beleženje vseh preiskanih dokazov – človeških kosti in vseh najdenih predmetov, ki so jih ubiti imeli pri sebi ob umoru – so globoko ganljiva pričevanja o načinu prikrivanja in brutalnosti storjenih zločinov, piše Ante Žužul. Zato se obema zahvaljuje za njun trud, »saj sta s svojim dokumentiranim delom prvič v zgodovini znanstveno ugotovila in predstavila grozote partizanskih pobojev, ki so jih v Sloveniji zagrešili nad pripadniki hrvaškega naroda. To obsežno delo kaže, da je bil po koncu druge svetovne vojne nad Hrvati storjen množični zločin, največji v Evropi.«

Tezenski gozd z grobišči povojnih pomorov v jamah, ki so jih naredile bombe »zavezniških« bombardiranj, grobišča so komunisti zalili z bitumnom, fotografiral sem leta 1989. Foto: Ivo Žajdela

Odgovornosti Hrvaške in Slovenije pri počasnem odkrivanju zločinov

Glede na to, da mnogi grobovi do danes niso bili odkriti ali dostopni, se postavlja vprašanje odgovornosti Republike Hrvaške in Republike Slovenije kot članic Evropske unije, ki se nista zavezujoče odzvali na zahteve evropskih resolucij o žrtvah totalitarnega komunističnega režima. Kot navaja dr. Ferenc: »V Registru skritih grobov Republike Slovenije od trenutnih 750 lokacij za 134 na podlagi pričevanj in pisne dokumentacije ocenjujemo, da so žrtve v njih Hrvati. Od teh je bilo doslej s sondiranjem potrjenih 36 grobišč.«

Srbski zločin nad Hrvati v Odesi leta 1916

Za razumevanje zgodovinskih vzrokov in posledic propada jugoslovanskega komunizma je Ante Žužul navedel nekaj pomembnih dejstev. Znano je, da je bila Hrvaška del avstro-ogrske monarhije in da so hrvaški vojaki sodelovali v prvi svetovni vojni kot del njene vojske. Spomnimo se Odese in hrvaških ujetnikov, ki so jih vrnili iz Rusije.

»Začelo se je v Odesi. V krvavi Odesi, v Kanatnem zavodu, kjer je bil množični pokol in kjer so med pokopom mrtvih grobarju rekli, da mu ni treba vedeti, kdo so ti ljudje, 'ker so bili Hrvati'. V Odesi je bil pokol, tam so bile lomljene kosti in tam so se davili utopljenci ...«, je zapisal veliki hrvaški pisatelj Miroslav Krleža.

Leta 1916 je v Odesi srbska kraljeva vojska s pomočjo kozakov ubila več kot 10.000 Hrvatov, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva in niso želeli sprejeti njenih oznak in postati vojaki srbske kraljeve dinastije Karađorđević.

Dobili so le srbsko kraljevo krono in centralizirano velikosrbsko monarhijo

Aprila 1915 so v Londonu ustanovili Jugoslovanski odbor, ki so ga vodili Frano Supilo, Ante Trumbić, Ivan Meštrović in drugi intelektualci, ki so se v skladu z vojaško-političnimi okoliščinami goreče zavzemali za ustanovitev državne zveze južnoslovanskih narodov. Potem ko je hrvaški sabor v Zagrebu prekinil vse državno-pravne vezi z Avstro-Ogrsko, so 29. oktobra 1918 razglasili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Samo mesec dni kasneje so se predstavniki novonastale Države SHS zgrinjali v Beograd »kot gosi v meglo«, naivno predali državo srbskemu regentu Aleksandru Karađorđeviću ter se združili s Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno goro. Tako je bila 1. decembra 1918 razglašena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, na čelu katere je bila dinastija Karađorđević. Hrvaški intelektualci, idealisti južnoslovanske enotnosti, na čelu s Franom Supilom, so ostali žalostni, prevarani in razočarani. V pričakovanju federacije enakopravnih narodov so prejeli le srbsko kraljevo krono in centralizirano velikosrbsko monarhijo.

Južnoslovanske pokrajine Avstro-Ogrske so hoteli posrbiti

Mesec dni pred združitvijo in ustanovitvijo Kraljevine SHS je Wickham Steed, urednik revije The Times, v svojih spominih Through Thirty Years (Skozi trideset let, 1924, zv. II) Nikolo Pašića, takratnega predsednika vlade Kraljevine Srbije, označil za »majhnega balkanskega sultana«, ki je želel in z goljufijo uspel priključiti južnoslovanske pokrajine Avstro-Ogrske z namenom, da bi jih »posrbil«, namesto da bi se Srbija z njimi združila na podlagi federalne enakopravnosti.

Z Orjuno proti poitalijančevanju zasedenih ozemelj

Dve leti pozneje, 12. novembra 1920, je takratni predsednik vlade Kraljevine SHS Nikola Pašić z Rapalsko pogodbo odstopil znatne dele hrvaškega ozemlja Kraljevini Italiji – Istro, Primorje, otoke, Zadar, zadrsko zaledje in del Dalmacije – v zameno za priznanje nove države in izpolnitev tajne Londonske pogodbe. Z zavzetjem hrvaških ozemelj je Kraljevina Italija istega leta začela izvajati splošno nasilje in italijanizacijo z uporabo fašističnih metod. Napadali so hrvaške šole, jezik, knjižnice, zadruge, župnije in kulturna društva, prisilno preseljevali prebivalstvo ter zasegali premoženje in vse nacionalne pravice. Tako se je na okupiranih ozemljih Hrvaške in Slovenije pojavil spontan hrvaški in slovenski nacionalni antifašizem, ki je kralja Aleksandra izzval, da je leta 1921 v Splitu ustanovil profašistično Organizacijo jugoslovanskih nacionalistov (ORJUNA).

Orjuna je zagovarjala jugoslovanstvo kot velikosrbsko unitarno državo

Prav ta ljudski antifašizem, ki živi globoko v duhu hrvaškega ljudstva, so kasneje ukradli jugoslovanski komunisti in ga spremenili v slogan svojega nasilja. ORJUNA je z uporabo fašističnih metod preganjanja in umorov odrekala Hrvatom in Slovencem pravico do narodne svobode in neodvisnosti ter zagovarjala jugoslovanstvo kot velikosrbsko unitarno državo. ORJUNA je uporabljala retoriko in teroristično-pretepaške metode italijanskih fašistov, ki so jih pogosto uporabljali v zavezništvu. ORJUNA je delovala kot podaljšana roka represije beograjskega kraljevega režima, saj je uvedla ulično nasilje in paravojaške odrede s kraljevo državno zaščito.

Tezenski gozd z največjim grobiščem povojnih pobojev (Hrvatov) v Evropi v protitankovskem jarku. Sondiranje vladne komisije za grobišča 8. 8. 2007. Foto: Mitja Ferenc

Nad nasilje s srbsko diktaturo kralja Aleksandra

V tem vzdušju preganjanja narodnih svoboščin je Puniša Račić, predstavnik Srbske radikalne stranke, 20. junija 1928 v Državni skupščini v Beogradu pod vodstvom velikosrbskega kraljevega režima izvedel atentat na predstavnike Hrvaške kmečke stranke. Ubil je Pavla Radića in Đura Basarička ter smrtno ranil priljubljenega hrvaškega politika Stjepana Radića, voditelja Hrvaške kmečke stranke, ki je 8. avgusta 1928 umrl zaradi posledic atentata.

To dejanje atentata na hrvaške predstavnike je pomenilo konec parlamentarnih iluzij in je kralju Aleksandru omogočilo, da je 6. januarja 1929 uvedel diktaturo. Po razpustitvi Državnega zbora, odpravi Vidovdanske ustave in prepovedi delovanja vseh političnih strank je vzpostavil diktaturo in prevzel absolutno oblast. Kraljeva policija in vojska sta v Kraljevini SHS nadzorovali vse, zatirali opozicijo, prepovedali časopise, spodbujali unitarizem in brisali nacionalno posebnost Hrvatov in Slovencev na enak način, kot je Benito Mussolini ob prihodu na oblast leta 1922 uvedel fašizem v Kraljevini Italiji in na priključenih hrvaških ozemljih. Osem mesecev pozneje, 3. oktobra 1929, je kralj Aleksander odpravil ime Kraljevina SHS, izbrisal meje med državami in uvedel novo ime, Kraljevina Jugoslavija. Tako je dosegel svoj politični cilj in slogan: »En kralj, eno ljudstvo, ena država.« Hrvati in Slovenci, pa tudi druga ljudstva, ki so se upirala centralizmu in ustvarjanju novega, enotnega jugoslovanskega naroda, so se počutila še bolj zatirana in brezpravna.

Atentat na kralja Aleksandra in vprašanje velikosrbskega centralizma

V tem vzdušju velikosrbskega fašizma in zatiranja hrvaškega, slovenskega in drugih narodov so makedonski emigranti, člani VMRO (Notranje makedonske revolucionarne organizacije), s podporo ustaškega gibanja Anteja Pavelića, 9. oktobra 1934 v Marseillu med njegovim uradnim obiskom Francije izvedli atentat na kralja Aleksandra. Atentat na kralja je internacionaliziral vprašanje velikosrbskega centralizma in nasilja nad drugimi nesrbskimi narodi v Kraljevini Jugoslaviji.

Nadaljevanje v: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Ante Žužul, Mitja Ferenc, Uroš Košir [4]

1/3