Nadaljevanje iz: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Ante Žužul, Mitja Ferenc, Uroš Košir [3]

Od leta 1939 Banovina Hrvaška, od leta 1941 Neodvisna država Hrvaška

Ante Žužul, direktor založbe Školska knjiga, je v spremni besedi v knjigi Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji zapisal, da so v naslednjih letih nadaljevali z nasiljem nad nesrbskimi ljudstvi, kar je znatno okrepilo Komunistično partijo v ilegali, ustaško gibanje v izgnanstvu in druge prepovedane stranke. Pod pritiskom okoliščin sta regent Pavle in jugoslovanska vlada poskušala rešiti hrvaško vprašanje s kompromisom. Tako so 26. avgusta 1939 ustanovili Banovino Hrvaško kot teritorialno enoto znotraj Kraljevine Jugoslavije. Obstala je do leta 1941, ko je razpadla pod nemško in italijansko okupacijo. Na ozemlju Banovine Hrvaške so 10. aprila 1941 ustanovili Neodvisno državo Hrvaško kot izraz teženj hrvaškega ljudstva po svobodi, ki so trajale do konca druge svetovne vojne, 8. maja 1945. Po kapitulaciji NDH se je hrvaška vojska – ustaši in domobranci – z mnogimi ženskami, otroki in družinami začela umikati proti Sloveniji in Avstriji, saj se je bala povračilnih ukrepov komunističnega nasilja.

Libuško polje pri Pliberku, oltar v hrvaškem spominskem parku 16. maja 2025 je sameval, ker so avstrijski totalitaristi pred petimi leti prepovedali Hrvatom, da bi se ob njem spominjali svojih umorjenih leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Pri Pliberku so Britanci Hrvate predali v komunistično smrt

V pričakovanju zaščite se je na Pliberškem polju več sto tisoč Hrvatov predalo britanskim silam na avstrijskem Koroškem. Mislili so, da jih bodo rešili. Toda po besedah grofa Nikolaja Tolstoja so Britanci s svojo brutalno prevaro in izdajo Hrvate na silo izročili jugoslovanskim komunističnim morilcem. Dobro so vedeli, da jih pošiljajo v smrt.

Medtem ko so se v slovenskih gozdovih dogajali poboji Hrvatov, Britanci niso vrnili srbske kraljeve vojske – četnikov – v Jugoslavijo, temveč so jih s posredovanjem svoje vlade in jugoslovanske obveščevalno-varnostne službe OZNA (Oddelek za zaščito ljudstva, tajna policija), kasneje UDBA, po nacionalnem ključu namestili v begunska taborišča. OZNO so ustanovili leta 1944 po vzoru sovjetskega NKVD (Stalinova tajna policija), s katerim je tesno sodelovala in igrala ključno vlogo pri pomorih na ozemlju Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter drugih republik.

Poboje Hrvatov so izvajali srbski partizanski poveljniki

Leta 1945 je Aleksandar Ranković, ustanovitelj in vodja OZNE in KNOJ-a, štirim jugoslovanskim armadam dodelil nalogo za poboj ujetih Hrvatov v slovenskih gozdovih in imenoval poveljnike, ki so bili vsi Srbi: Peko Dapčevića (1. armada), Kočo Popovića (2. armada), Kosto Nađa (3. armada) in Petra Drapšina (4. armada). Poveljnike teh armad, morilce in njihove poveljnike, ki so bili prav tako pretežno Srbi, amnestirani četniki, je pri množičnih usmrtitvah izključno nadzoroval Ranković.

Maja 2022 je mestna oblast Pliberka odstranila hrvaški grb s šahovnico s spomenika na Libuškem polju. Totalitaristi, branilci velezločina, so odstranili tudi pomemben del napisa. Stanje 16. maja 2025. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi v Kočevskem rogu so najprej ubijali Srbi

Pripadnik partizanskih enot Ivan Gugić iz Korčule, priča pobojev na znamenitem morišču v Kočevskem rogu, je v svojem pričanju navedel, da so glede na količino odstranjenih in na vagonih prepeljanih oblačil v osmih dneh ubili več kot 30.000 vojakov in žensk ter približno 200 otrok, starih od 14 do 16 let. Potem ko so morilci zasegli vse osebne predmete, zlasti zlato in nakit, so gole zapornike zvezali z žico, na poti do morišča pa so jih silili peti: »Seno, slama, žica, jama.«

Po besedah priče Gugića je bil glavni vodja pomorov v Kočevskem rogu oficir OZNE Simo Dubajić, partizanski poveljnik štaba 4. armade, ki se je leta 1990 v številnih intervjujih in televizijskih nastopih hvalil z ubijanjem Hrvatov na več mestih. Pomembno je omeniti, da je prav ta Simo Dubajić leta 1991 postal eden glavnih voditeljev četniških oboroženih sil v Kninu, v službi Slobodana Miloševića in ustvarjanja »velike Srbije«.

Pokopališče Dobrava pri Mariboru, pokop umorjenih v rudniku Huda jama, govor predsednika države Boruta Pahorja, 27. oktobra 2016. Foto: Ivo Žajdela

Besede Brozovega komandanta Vlade Dapčevića o pomorih pri Teznem

Konec devetdesetih let je Vlado Dapčević, komisar zločinske 10. krajiške divizije, v televizijskem intervjuju dejal: »Z ustaši smo ravnali stokrat bolj kruto kot s četniki. Ubili smo 90 odstotkov ustašev, v samo treh dneh leta 1945 v bližini Maribora pa smo postrelili več kot 30.000 Hrvatov. In ujeli smo celotno vlado Draže Mihailovića, pa nihče ni bil obsojen na smrt. Vsi so bili obsojeni na čas in vsi so bili izpuščeni iz zapora. Če bi bili do četnikov, srbskih in črnogorskih, malo bolj strogi, bi jih bilo za Slobodana Miloševića manj ...«

Broz na Brionih o pobojih Hrvatov

Skrivnost in globino skritih motivov krvavega obračuna s Hrvati pri Pliberku, v slovenskih gozdovih in na križevem potu lahko odkrijemo v besedah Ivana Meštrovića, svetovno znanega hrvaškega kiparja. Meštrović je pričal, da je med srečanjem na Brionih leta 1959 vprašal Tita, zakaj je dovolil množični pokol Hrvatov leta 1945. Tito je odgovoril: »Temu se ni bilo mogoče izogniti. Srbom bi bilo treba pustiti, da se nasitijo.«

Po vrnitvi v New York 2. septembra 1959 je Meštrović, globoko razočaran, svoj pogovor s Titom posredoval znanemu hrvaškemu novinarju in intelektualcu Karlu Mirtu, ki ga je objavil v emigrantskem časopisu, v Croatia Pressu, kasneje pa v svoji knjigi Življenje v emigraciji.

Srbi in ostali: ena stranka, en narod, en jezik, ena država

Titov odgovor Ivanu Meštroviću je razkril skrite motive za krvavi obračun s hrvaškim ljudstvom kot nepremostljivo oviro za nastanek »velike Srbije«. Kot gospodar in glavni kader vseh varnostnih služb, vojske, policije in državne uprave v Jugoslaviji je Aleksandar Ranković dosegel svoj glavni politični cilj, prevlado srbskega ljudstva v državi. Z njegovo politično pobudo in diktatom so hrvaški in srbski pisatelji ter jezikoslovci leta 1954 podpisali Novosadski sporazum o enotnem srbohrvaškem jeziku v Jugoslaviji. Tako je Ranković, ki je bil predstavljen kot »država v državi«, dosegel svoj politični cilj s pomočjo skupnega jezika: »ena stranka, en narod, en jezik, ena država«. Čeprav je bil leta 1966 odpuščen kot vodja središča totalitarne oblasti v Jugoslaviji, UDBE, so se represivne metode in kršitve narodnih ter človekovih pravic in svoboščin nadaljevale tudi pod diktaturo Josipa Broza Tita, ki je ustvaril svoj aparat pregona.

Titova represija nad Hrvati

Po Deklaraciji o imenu in položaju hrvaškega knjižnega jezika leta 1967, študentski stavki na hrvaških univerzah in propadu hrvaške pomladi leta 1971 – gibanja, ki je zahtevalo večjo nacionalno enakopravnost, gospodarsko neodvisnost, čiste račune med republikami ter svobodo jezikovne in kulturne identitete – je Tito zamenjal hrvaško politično in intelektualno elito v Karađorđevu in okrepil diktaturo.

V kontekstu vseh teh represalij lahko govorimo o usmrtitvi generacij in novem, intelektualnem bleiburgu. Titova represija nad Hrvati se je čutila in kazala v številnih kazenskih pregonih, prepovedih, zapornih obsodbah in umorih Hrvatov v državi in tujini, kar je povzročilo dvajset let znamenitega hrvaškega molka, ki je trajal vse do razpada Jugoslavije in nastanka neodvisne in suverene hrvaške države leta 1990.

Pokopališče Dobrava pri Mariboru, pokop umorjenih v rudniku Huda jama 27. oktobra 2016. Slovesnost je obiskala številna delegacija političnega vrha Hrvaške: Kovać, Hasanbegović, Stier, Plenković, Petrov. Foto: Ivo Žajdela

Slobodan Milošević naj bi uresničil velikosrbske sanje

Tako kot kralj Aleksandar Karađorđević ni dosegel svojih glavnih političnih ciljev, tako tudi Aleksandar Ranković z vsemi zločini, nasiljem, poboji Hrvatov in grobišči ni uspel. Po Titovi smrti se je Slobodan Milošević lotil naloge doseganja vsesrbskega cilja in ga želel doseči z vojno. Srbska pravoslavna cerkev, Društvo pisateljev Srbije in Srbska akademija znanosti in umetnosti so namreč v začetku osemdesetih let pripravili programski dokument za pripravo Memoranduma SANU kot konceptualne podlage za nastanek »velike Srbije«. Tako so leta 1987 izvolili Slobodana Miloševića, novega voditelja, ki naj bi uresničil vse velikosrbske sanje.

Ustvarjanje »velike Srbije« se je končalo z moralnim polomom srbskih nacionalistov

Leta 1991 je Milošević s pomočjo Jugoslovanske ljudske armade in četniških paravojaških enot začel etnično čiščenje nesrbskega prebivalstva na Hrvaškem, s čimer je ustvaril nove meje za »veliko Srbijo«. Po zasedbi Vukovarja je na moriščih na območju Vukovarja umoril vse ranjence – ujetnike in civiliste – iz vukovarske bolnišnice, 18.000 ujetih Hrvatov, vojakov, civilistov in otrok pa je odpeljal v taborišča smrti v Srbiji in Črni gori.

Etnično čiščenje na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini se je končalo z genocidom v Srebrenici in krvavo vojno na Kosovu. Epopeja ustvarjanja »velike Srbije« se je po množici zločinov, storjenih v več desetletjih, končala s porazom Slobodana Miloševića in Jugoslovanske ljudske armade v Sloveniji leta 1991, zmago hrvaških oboroženih sil v vojaško-policijski operaciji Nevihta na Hrvaškem in koncem vojne v Bosni in Hercegovini leta 1995.

Ko so stotine tisoč žensk, otrok in vojakov nekega ljudstva razglasili za zločince

Genocid?, se je v spremni besedi v knjigi Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji vprašal Ante Žužul, direktor založbe Školska knjiga, ki je to izjemno knjigo izdala. Dodal je, kako drugače poimenovati to strašno tragedijo, v kateri so stotine tisoč žensk, otrok in vojakov nekega ljudstva razglasili za zločince, odpeljali v klanje in jih vrgli v jame? Brez sojenja. Brez sledu. Brez imena. Izginili so, kot da jih nikoli ni bilo. Tako kot tisti mrtvi hrvaški vojaki v Odesi leta 1916, ki so jih pripeljali k grobarju z besedami: ne pišite, kdo so, ker so Hrvati. »Če bi kdo videl te skrite jame, brez imen in križev, vedel za to in o tem govoril, bi končal kot tisti, ki jih ni več, katerih duš se le še spominjamo.«

Knjiga bo potomcem zapustila velik moralni izziv

Ante Žužul je dodal, da so Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji (Prikrita grobišča Hrvatov v Sloveniji) prva knjiga v seriji del, ki bodo odvzela vsako podlago vsem, ki oporekajo, prikrivajo, ideološko podpirajo, zanikajo in relativizirajo jugoslovanske komunistične zločine, in bodo njihovim potomcem zapustila velik moralni izziv.

Izid tega dragocenega dela bo zgodovinarje spodbudil k nadaljnjemu znanstvenemu preučevanju in odkrivanju skritih resnic o komunističnih zločinih, pobojih zapornikov brez sojenja in križevim potom (komunističnim Križnim putovima leta 1945, s katerimi so uničevali Hrvate).

Nadaljevanje v: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Robin Harris, Mitja Ferenc, Uroš Košir [5]

1/6