Nadaljevanje iz: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Ante Žužul, Mitja Ferenc, Uroš Košir [4]

Knjiga Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji (Prikrita grobišča Hrvatov v Sloveniji) vsebuje dve spremni besedi. Prvo na začetku je napisal dr. Ante Žužul, direktor založbe Školska knjiga, ki je knjigo izdala, drugo spremno besedo na koncu knjige je napisal britanski zgodovinar Robin Harris je (1952), ki zelo sodeluje s hrvaško desno publicistiko.

Harris je napisal osem knjig knjigo, med njimi Konservativci – zgodovina (2011). Za Hrvaško se je začel zanimati leta 1991 po začetku hrvaške vojne za neodvisnost. Verjame, da je bila operacija Nevihta legitimna operacija za osvoboditev hrvaškega ozemlja. Harris je leta 2006 v American Spectatorju napisal prispevek, v katerem je ostro napadel haaško sodišče za nekdanjo Jugoslavijo in njegovo obtožnico proti Anteju Gotovini. Istega leta je dal intervju hrvaškemu tedniku Nacional ob izidu svoje knjige Dubrovnik. Zgodovina (2003). Delno je govoril o svoji obtožbi, da je bilo sojenje Anteju Gotovini, ki ga je vodila Carla Del Ponte, politično motivirano, in da bi, če bi bil Gotovina obsojen, to pomenilo, da so hrvaški vojaki osvobodili svojo državo z nezakonitim dejanjem. Nekaj časa okoli leta 2010 je bil član upravnega odbora Hrvaškega centra za obnovo kulture. Leta 2016 je izdal knjigo Stepinac. Njegovo življenje in časi. Naj poobjavim tudi njegovo spremno besedo.

Svoje delo sta Ferenc in Košir opravila vestno, profesionalno in jasno

Zagrebška založba Školska knjiga je pisanje knjige Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji zaupala zgodovinarjem dr. Mitji Ferencu in dr. Urošu Koširju. In zaslužita si pohvalo za opis tega, kar je trenutno znanega o množičnih grobiščih Hrvatov, ubitih ob koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Svoje delo sta opravila vestno, profesionalno in jasno. Knjiga kronološko predstavlja faze identifikacije in izkopa ter spremljajoče razprave o etiki in praksi. Vzporedno z opravljenim delom lahko na straneh te knjige spremljamo sprejete zakonske določbe in ključno vlogo zaporednih komisij, katerih sestava se je spreminjala v skladu s političnimi okoliščinami. Pri raziskavi je bilo še posebej pomembno delo dr. Jožeta Dežmana kot predsednika komisije.

Resnica obtožuje tudi nove politične gospodarje

Težko je zatreti spomin, piše Harris, a edini totalitarni sistem, ki je to resno poskušal storiti, je bil tudi najbolj ambiciozen in krvav: marksizem-leninizem. Ko vladi uspe preprečiti kakršno koli razpravo z nasiljem, se slepi, da ji je uspelo zatreti celo individualne spomine, ki jim je potrebna najmanjša možnost, da oblikujejo kolektivno zavest. Nekdo je nekaj videl ali slišal in tega ni nikoli pozabil; storilca lahko muči vest; kakšen povsem nepovezan dogodek (na primer gradnja avtoceste v devetdesetih letih v primeru množičnega grobišča Tezno) razkrije posmrtne ostanke ubitih.

Uradnih dokumentov niso našli in morda jih sploh ni, saj se lahko veliki zločini storijo brez neposrednih in izrecnih ukazov, kadar je glavni namen jasen. Vendar pa duhove preteklosti sčasoma izvlečejo iz brezen, jam in jarkov, kjer so bili pozabljeni, da se z njimi sooči sedanjost. Resnica obtožuje nove politične gospodarje, ki so pogosto izhajali iz istega kalupa kot stari, v »nekdanjih komunističnih« državah pa so verjetno njihovi neposredni potomci. Te resnice nočejo priznati pod nobenim pogojem.

Morišča v breznih, rudnikih, protitankovskih jarkih

Skrita grobišča v Sloveniji, o katerih govori ta knjiga, lahko razdelimo v štiri kategorije. Nekatere so jame in luknje, izkopane za skrivanje mrtvih. Teh je največ in najdemo jih širom po Sloveniji. Drugič, tu so zapuščeni rudniki. Eden od njih, rudnik sv. Barbare v Hudi Jami pri Laškem lahko velja za najstrašnejšega – tako glede načina odkritja grobišča kot tragičnega trpljenja ubitih. Prav tako je tam največ posmrtnih ostankov Hrvatov.

Tretjič, tu so protitankovski in drugi obrambni jarki, ki so jih Nemci in njihovi zavezniki izkopali v zadnjih letih vojne, partizani pa so jih po prihodu uporabljali za ubijanje in zakopavanje umorjenih. V to kategorijo spada druga najpomembnejša lokacija posmrtnih ostankov Hrvatov – grobišče pri Teznem pri Mariboru. Nazadnje so tu še kraška brezna in jame, ki jih je zaradi njihove globine oziroma dolžine najtežje temeljito raziskati.

Cerkev Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem, pozidali so jo v letih 2005–2007. Foto: Ivo Žajdela

Iz grobišč so iznesli skeletne ostanke 8.455 ubitih

Od vzpostavitve demokracije do konca leta 2025 so v Sloveniji našli 224 množičnih grobišč in morišč več narodnosti – Nemcev, Italijanov, Slovencev, Srbov, Črnogorcev in Hrvatov /toliko so jih raziskali, evidentirali so jih več kot 700/. Od teh lokacij so jih 91 v celoti izkopali, 31 delno izkopali in 102 raziskali. Iz grobišč so iznesli skeletne ostanke 8.455 ubitih. Vendar se moramo zavedati, da arheološke raziskave množičnih grobišč kljub velikemu napredku v forenzičnih znanstvenih analizah in tehnikah iskanja in pridobivanja materiala ne morejo dati dokončnega odgovora na vprašanji, ki si ju bo zastavil vsak razumen opazovalec, in sicer »kdo je umrl« in »koliko jih je bilo«.

Še veliko grobišč ostaja neraziskanih

Informacije v tej knjigi pomembno prispevajo k znanstveno utemeljenim ocenam, vendar bi le malokdo trdil, da je bilo ubitih le 4.147 pripadnikov Neodvisne države Hrvaške (NDH), toliko kot je bilo doslej izkopanih trupel. Glede na najbolj zanesljive ocene skupnega števila ljudi, ki so se umaknili iz Hrvaške, da bi poiskali zatočišče pri zaveznikih na Zahodu, jih je moralo biti več deset tisoč – verjetno 80.000 ali več. Izjave sodobnikov, tako britanskih sil, katerim so se predali poveljniki NDH, kot (še pomembneje) različnih prič pobojev, kažejo na obseg zločinov, ki so ga zagrešili partizani – tukaj lahko brez oklevanja dodamo: po Titovem ukazu.

Tiste, ki so preživeli začetne poboje v Sloveniji, so poslali na dolge pohode, znane kot križni put (križev pot) skozi Jugoslavijo, od taborišča do taborišča, od ponižanja do ponižanja. Mnogi so umrli zaradi izčrpanosti ali pa so jih ubili na poti. Nekateri so preživeli in povedali svojo zgodbo. Množična grobišča teh ubitih, ki jih je bilo morda več kot tistih, ki so jih najprej ubili v Sloveniji, na splošno niso bila uradno označena ali znanstveno raziskana. Postavlja se vprašanje, zakaj je temu tako, zlasti na Hrvaškem.

Zaradi uradnega molka se pojavijo nezanesljivi podatki

Vendar pa ne gre podcenjevati tehnik, ki so jih uporabili v Sloveniji. Harris piše, da so se med vojno in v zgodnjem povojnem obdobju zaradi propagande, pa tudi zaradi šibkosti spomina in pričakovano travmatizirane domišljije, zlahka pojavila najrazličnejša nezanesljiva ali pretirana poročila. To je še posebej veljalo, predvsem v hrvaški diaspori, ko je šlo za skupno število ubitih v operaciji Bleiburg. Želja po čim večjem številu je bila reakcija na uradni molk o tem, kaj se je zgodilo, pa tudi reakcija na uradno vztrajanje, da so se Hrvati v drugi svetovni vojni izkazali za genocidno ljudstvo, kar je na Zahodu padlo na plodna tla. Ta trditev je bila in ostaja osredotočena na Jasenovac, kraj zloglasnega koncentracijskega taborišča NDH.

Politika je nenehno postavljala ovire

Na Hrvaškem je verjetno še manj soglasja o številu ubitih v Jasenovcu kot o številu ubitih v Pliberku in drugod. Terenske raziskave, nato izkopavanja in nato forenzična analiza najdb, vse pod okriljem zanesljive in strokovne komisije, so edini znanstveni način za ugotovitev, ali je najdišče množično grobišče, in za določitev njegovih dimenzij. Nenavadno, celo zaskrbljujoče je, da se predlogi za uvedbo teh metod v Jasenovcu zavračajo kot neprimerni. Zakaj?

Raziskavo, opisano v tej knjigi, so izvedli slovenski strokovnjaki pod vodstvom Mitje Ferenca v sodelovanju s Pavletom Jamnikom, ki je bil odgovoren za kriminalistično preiskavo. Izvedena je bila v težkih razmerah in kljub oviram. Politika je nenehno postavljala ovire, a novo politično vodstvo je omogočilo nadaljevanje dela.

Reakcija na odkritje grobišča v rudniku pri Hudi Jami

Slovensko javno mnenje so ta odkritja, zlasti v rudniku sv. Barbare v Hudi Jami leta 2008, močno pretresla. Ugled Josipa Broza Tita, na katerem so bili zgrajeni številni miti, je bil začasno močno okrnjen. To je posledično zaskrbelo tiste slovenske politike (ki svoja filokomunistična stališča na splošno izražajo bolj odkrito kot njihovi hrvaški kolegi), ki so želeli nadaljevati zgodbo, da je bila Slovenija (in Hrvaška) »osvobojena« od »okupatorjev« in njihovih »sodelavcev« ter da partizani niso storili ničesar, za kar bi se moral kdo opravičiti.

Leta 2009 so v rovu rudnika Huda Jama raziskovalci naleteli na mumificirana trupla, ki so tam ležala od leta 1945, od enega največjih tovrstnih množičnih zločinov v svetovnem merilu.

Ko so bile fotografije mumificiranih ostankov ubitih javno objavljene

Navsezadnje izkopavanj teh množičnih grobišč ni bilo mogoče depolitizirati. Vsakemu opazovalcu je jasno, da imajo sledi množičnih zločinov, ki so bile desetletja prikrite, globoke politične posledice. Kažejo ne le na to, kaj je komunizem počel med vojno in povojnim obdobjem, temveč tudi na to, kaj so bili komunisti, ki so vladali do demokracije in v nekaterih primerih še vedno vladajo, pripravljeni storiti, da bi prikrili nasilje in preganjanje, na katerih je temeljil njihov režim, pa tudi privilegije, ki so jih uživali pod njim.

Današnja prizadevanja na Hrvaškem, v Sloveniji in drugih državah nekdanje Jugoslavije, da bi poudarili kontinuiteto med socialistično Jugoslavijo in današnjim demokratičnim sistemom, ki temelji na nacionalnih državah, neizogibno naletijo na veliko čustveno oviro, ko so fotografije mumificiranih ostankov ali okostij vojakov in civilistov, moških in žensk, javno objavljene.

Spoštovanje do mrtvih je civilizacijsko pogojeno

Vendar pa preiskava množičnih grobišč ni posebej politično vprašanje. Pomembnejša sta dva druga vidika, meni Robin Harris. Prvi je spoštovanje do mrtvih, ki ga seveda najmočneje izražajo in najbolj zahtevajo družine ubitih. Občutek, da je pomembno, kako ravnamo z mrtvimi, je globoko ukoreninjen v človeški psihi. Prežema ga verska ali duhovna razsežnost tudi med tistimi, ki niso verniki. To sega v predkrščanske čase – na primer v starozavezni knjigi Tobit beremo, kako je Tobit, izgnani Jud v asirskih Ninivah, potrpežljivo prenašal preganjanje in tvegal svoje življenje, da bi pokopal mrtve, ki jih je našel na mestnih ulicah.

Je tudi eno od »telesnih del usmiljenja« katoliške cerkve. Ta dolžnost zavezuje vsako generacijo in vsaka generacija jo seveda razume. Pustiti posmrtne ostanke tisočih ubitih pod zemljo, brez imen, oznak ali ljubezni, ker je to ceneje in lažje, ni civilizirano – kot bi razumela vsaka prejšnja civilizacija.

Križev pot pred cerkvijo Jezusovega trpljenja v Maclju, ki stoji ob največjem morišču na Hrvaškem. Foto: Ivo Žajdela

Ambicije marksizma-leninizma po izkoreninjenju preteklosti

Obseg ambicij marksizma-leninizma po izkoreninjenju preteklosti se kaže v tančici molka, ki je skoraj 45 let prekrivala poboje v Sloveniji, vendar to še ni vse. Vidimo jih lahko tudi v tem, kako je komunistična oblast na Hrvaškem ravnala z grobišči. O resničnem zlu, ki so ga zagrešili ustaši, bi se dalo povedati veliko. Toda pod oblastjo NDH se nihče ni dotaknil grobov Srbov in Judov na zagrebškem Mirogoju. Po drugi strani pa so kljub protestom katoliške cerkve in kritikam nadškofa Stepinca grobove in spomenike vojakom NDH julija 1945 po ukazu nove komunistične oblasti popolnoma uničili. Marksistično-leninistični umori se ne nanašajo le na žive ljudi, ampak tudi na mrtve, kolikor je to skladno z ateizmom.

Pomen odnosa do resnice

Druga stvar, ki jo je treba upoštevati pri analizi vprašanja skritih grobišč, se nanaša na nekaj še bolj temeljnega od pietete. Nanaša se na pomen resnice. V tem primeru je resnica stvar zgodovinskega dejstva – tega, kar se je zgodilo. Vendar obstaja še ena plast resnice. Namreč, to, kar se je zgodilo, razkriva resnico o tistih, ki so to omogočili, o njihovih vrednotah in sistemu, ki je te vrednote utelešal.

Na osebni ravni lahko človek zatre resnico zaradi dobre vzgoje in celo obzirnosti do drugega. Toda zatrtje resnice, ko gre za preteklost ljudstva in države, je nekaj povsem drugega.

V tem primeru resnica zadeva tako hrvaški narod kot hrvaško državo. Če so nekateri od ubitih prej storili zločine, in so si zaslužili kazen, jim za te zločine niso sodili ali pa so bili obsojeni na skrajšanem postopku ali popolnoma nepravičnem političnem sodišču. Drugi so bili preprosto nedolžni Hrvati, katerih mnenja, poreklo ali povezave so bile interpretirane kot grožnja novovzpostavljenemu totalitarnemu redu.

Konec v: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Robin Harris, Mitja Ferenc, Uroš Košir [6]

1/4