Nadaljevanje iz: Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji, povojni poboji, grobišče, Hrvaška, Hrvati, Robin Harris, Mitja Ferenc, Uroš Košir [5]

Molk ostaja splošno sprejet pristop

Kar se je dogajalo v teh letih, zadeva tudi hrvaško državo, nadaljuje zgodovinar Robin Harris v spremni besedi v knjigi Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji. Ustava nove suverene in demokratične Republike Hrvaške navaja, da se je hrvaška narodna in državna suverenost kazala v različnih zgodovinskih obdobjih, med drugim »pri vzpostavljanju temeljev državne suverenosti med drugo svetovno vojno, izraženo v nasprotovanju razglasitvi Neodvisne države Hrvaške (1941) v sklepih Narodnega antifašističnega sveta narodne osvoboditve Hrvaške (1943) ...« Ta izjava je za mnoge zagotovo moteča iz različnih razlogov. Kakor koli že, poznejša dejanja partizanov, s katerimi so svojo državo zgradili na truplih svojih nasprotnikov, ki zdaj ležijo v teh množičnih grobiščih, predstavljajo vidik, ki zahteva uradno preiskavo.

Razen nekaj poskusov se to ni zgodilo. Trenutno, kljub znanstvenemu delu zgodovinarjev s Hrvaškega inštituta za zgodovino in drugih, molk ostaja splošno sprejet pristop.

Tisti, ki niso molčali, so končali v zaporu

To ni prvi »hrvaški molk«. Ta izraz se je uporabljal za obdobje med zatrtjem hrvaške pomladi v letih 1971–1972 in splošnim zlomom komunistične oblasti v vzhodni in jugovzhodni Evropi leta 1989. Molk je bil včasih vsiljen. Tisti, ki niso molčali, so končali v zaporu. Vendar je bil molk večinoma uveljavljen s samocenzuro. Ni naključje, da je bilo to obdobje zaznamovano s povprečnostjo in stagnacijo. Medtem ko sta bili Titova zapuščina in socialistične »resnice« po njegovi smrti leta 1980 včasih postavljeni pod vprašaj, zlasti v Sloveniji in Srbiji (z različnimi poudarki in rezultati), hrvaška strankarska elita ni želela tvegati. Vendar se s tem ni izognila nobeni od nevarnosti, ki se jih je bala – niti etničnim nemirom, niti propadu gospodarskega sistema, niti večstrankarski demokraciji, niti navsezadnje vojni. Edino, kar je dosegla, je bilo, da Hrvaška ni bila pripravljena na to, kar je sledilo.

Nihče ne predlaga, da bi trg posvetili »žrtvam komunizma«

Molčanje o komunističnih zločinih nad Hrvati v nekem smislu sploh ni molčanje. Je del širše, brezsrčne kampanje za rehabilitacijo tako socializma kot Jugoslavije. Trideset let po pridobitvi demokracije in neodvisnosti je treba priznati, da je ta kampanja napredovala. Čeprav drugi najpomembnejši trg v Zagrebu (zaenkrat) ne nosi več imena maršala Tita, v metropoli ni nobena ulica ali park posvečen njegovi žrtvi, nadškofu Stepincu. Eden glavnih trgov je posvečen »žrtvam fašizma«. Nihče ne predlaga, da bi bil trg posvečen »žrtvam komunizma«.

Hrvaški molk, pretekli in sedanji, ni bil nikoli v prid Hrvatom

Hrvaška je polna partizanskih spomenikov različnih stopenj grdote, kot da bi Hrvati v devetdesetih letih osvobodili državo z bojem pod petokrako zvezdo, ne pa pod (različnimi različicami) hrvaške šahovnice. Čeprav ni več prostora za učenje absurdnega prava samoupravnega socializma, lahko nostalgični po dobrih starih časih še vedno najdejo zatočišče v nesmiselnih »postjugoslovanskih študijah«. Mediji so nasičeni z zgodbami o Jasenovcu in čeprav je spominsko območje del Hrvaške, se počasi premika proti nekakšnemu mednarodnemu statusu svetišča spomina na holokavst. (Medtem ko Zagreb trmasto molči, Beograd poskuša doseči, da bi Srbi dobili mednarodni status žrtev holokavsta.) Po drugi strani pa celo praznovanje javne maše in molitev za hrvaške žrtve v Pliberku velja za podporo fašizmu. Hrvaški molk, pretekli in sedanji, ni bil nikoli v prid Hrvatom.

Igor Omerza je knjigo Slovenska Udba in Počasni pliberški vod predstavil 16. maja 2025, po spominski maši v Pliberku, drugi z desne je Nikolaj Tolstoj. Med njima sedi zgodovinar dr. Robin Harris. FOTO: Ivo Žajdela

Molk je prekinila knjiga grofa Nikolaja Tolstoja Minister in poboji

Seveda je vladal tudi »britanski molk«, zlasti glede dogodkov, povezanih s predajo Kozakov Sovjetom, pa tudi predaje jugoslovanskih (in hrvaških) Titovih nasprotnikov partizanom. Ti dogodki so bili zaviti v tančico skrivnosti, ker so bili vanje vpleteni vidni ljudje britanske politike, kot je bil Harold Macmillan, pa tudi zato, ker so dogodki v Pliberku veljali za drugotnega pomena v primerjavi s širšo zgodovinsko pripovedjo o britanskih in zavezniških dejanjih ob koncu vojne. Molk je prekinila knjiga grofa Nikolaja Tolstoja Minister in poboji, ki je izšla leta 1986.

Tolmačenje Jaltskega sporazuma

Nikolaj Tolstoj se je po objavi svojih ugotovitev soočil z jezo britanskega establišmenta, vendar je vztrajal pri svoji odločenosti, da razkrije dejstva o tem, kaj se je zgodilo in zakaj. Na odločitve, ki so bile sprejete takrat, so očitno vplivali trije ključni dejavniki. Prvi je bil Jaltski sporazum med Rooseveltom, Churchillom in Stalinom, dosežen na konferenci februarja 1945, zlasti pa pogoji njegove izvedbe. Trije zunanji ministri so se dogovorili o vrnitvi osvobojenih vojnih ujetnikov v njihove matične države in domnevalo se je, da bo ta določba veljala tudi za druge države, predvsem za Jugoslavijo.

Britanci in Brozove zahteve po vrnitvi beguncev

Drugi dejavnik je bil obseg številk. Britanci so brez dvoma sprejeli trditev, da Hrvaško zapušča veliko število ljudi, ki jih ne bodo mogli nadzorovati. Sporočilo iz Titovega urada z dne 16. maja, naslovljeno na feldmaršala Alexandra, vrhovnega poveljnika zavezniških sil v Sredozemlju, je izrazilo soglasje z britanskim načrtom za vrnitev »200.000 Jugoslovanov«. Vendar so bile v obtoku tudi precej višje številke.

Poleg reševanja problema beguncev iz Jugoslavije je bil na tem območju še bolj pereč vojaški problem, veliko in naraščajoče število jugoslovanskih komunističnih enot, odločenih prevzeti nadzor nad ozemljem Julijske meje in Koroške. Zahtevale so tudi izključni nadzor nad svojimi begunskimi sovražniki. To je bil tretji dejavnik, ki je bil ključen za sprejete odločitve.

Barantanje z življenji sto tisoč beguncev

Pred pogovori s predstavniki vojske NDH je brigadir T. P. Scott, poveljnik 38. irske pehotne brigade, od jugoslovanskega komisarja Milana Baste izvedel, da bodo partizani napadli Hrvate, če se ti ne bodo takoj predali (pri Pliberku oz. Bleiburgu). Pravzaprav je Scott od svojih nadrejenih prejel jasna navodila: »Rečeno mi je bilo, da jim pod nobenim pogojem ne smemo dovoliti, da se nam predajo.«

Scott je Hrvatom ponudil tri možnosti. Prva je bila, da se predajo partizanom, on pa bi neuradno poskušal zagotoviti, da bi z njimi ravnali pravično. Druga je bila, da ostanejo tam, kjer so, in tvegajo napad jugoslovanskih sil. Tretja je bila, da se poskušajo prebiti do britanskih linij, vendar bi jih nato napadli ne le partizani, temveč tudi britanske in ameriške zračne sile. Vendar je bila to zvijača – zavezniške sile so bile zanemarljive. Kakor koli že, ustaško vodstvo je sprejelo pogoje predaje partizanom in takoj položilo orožje.

Britanija mora nositi znaten delež odgovornosti za to, kar je sledilo

Britanskemu poveljniku so povedali, da bodo s Hrvati ravnali humano in da bodo pred sodišče in kaznovani le vojni zločinci. Ne glede na Scottovo osebno mnenje njegovi nadrejeni tej obljubi niso mogli verjeti glede na že dobro dokumentirane partizanske povračilne ukrepe.

Zavezniška politika, o kateri sta se na Churchillovo pobudo dogovorili britanska in ameriška vlada, je bila, da naj protititovske sile ostanejo v begunskih taboriščih, dokler ne bo sprejeta politična odločitev o njihovi končni destinaciji. Repatriacija v Pliberku je bila torej v nasprotju s to politiko.

Možno je tudi, da so posamezniki na visokih položajih sprejemali nepooblaščene odločitve, ki so jih vodili lastni motivi, kot poudarja Tolstoj. Če pa bi repatriacije resnično veljale za resno kršitev dogovorjene politike v Londonu, bi to povzročilo resne posledice – česar pa ni bilo. Britanija mora zato sama nositi znaten delež odgovornosti za to, kar je sledilo.

Pokopališče Dobrava pri Mariboru, grob umorjenih v rudniku Huda jama. Foto: Ivo Žajdela

Za komunistične zločine niso obsodili niti ene osebe

Lahko se prepiramo o krivdi Britancev, lahko pri tem uživamo, a to očitno ne izbriše hrvaške odgovornosti, da razišče in prizna resnico o tem, kaj se je takrat zgodilo Hrvatom. Dejstva so očitna. Na hrvaškem sodišču ni bila obsojena niti ena oseba za vojne zločine, ki so jih zagrešile komunistične sile, niti za poznejše komunistične zločine. Trdi se, da ni dokazov. Če skrijete dosjeje (kar se počne v vseh državah naslednicah komunistične Jugoslavije), ki kažejo, kdo je bil v tajni policiji, kdo je sodeloval z njimi in kaj so takrat počeli, seveda nihče ne bo obsojen. Pa vendar postopek pregona zločinov, tudi če so storilci na koncu prestari ali preveč bolni, da bi se branili ali bili obsojeni, še vedno razkrije dosjeje, ki bi sicer bili neznani.

Vsaj za umor Đurekovića so v Nemčiji, ne na Hrvaškem, obsodili dva Udbovca

Leta 2016 je v Nemčiji potekalo sojenje za umor hrvaškega disidenta Stjepana Đurekovića leta 1983, ki ga je zagrešila Udba, in storilce so obsodili. Kljub številnim poskusom hrvaških oblasti, da bi ovirale pravico, so storilce atentata na koncu izročili. Pomembno je, da dokazi iz tega primera ostajajo eden najpomembnejših virov za prekinitev vsiljene tišine o tem, kako so komunistična tajna policija in njeni politični gospodarji delovali v Jugoslaviji.

Čas je morda res potekel, saj je večina odgovornih za zločine, storjene v času komunizma, zdaj mrtvih. V končno zastaralno dobo, ki jo nalaga smrt, ni mogoče podvomiti. Vendar je treba opozoriti, da koncept »amnestije« (dobesedno »pozabljanje«), ki ga upravičuje minevanje časa, ni priznan pri pregonu obtoženih zločinov, storjenih v imenu fašistične ali nacistične ideologije, vključno s Hrvaško.

Pokopališče Dobrava pri Mariboru, info tabla ob spomeniku umorjenim leta 1945 v bližnjem Tezenskem gozdu. Foto: Ivo Žajdela

Države nekdanje Jugoslavije se trudijo prikriti dejanja nekdanje komunistične države

Države nekdanje Jugoslavije se na splošno trudijo prikriti dejanja nekdanje komunistične države, odločitve njenih voditeljev in dejavnosti njene tajne policije. (Slovenija je najbolj odprta, Srbija najbolj zaprta, Hrvaška pa nekje vmes.) V državah srednje in vzhodne Evrope pa se dokazi, nasprotno, jemljejo od policije in jih je mogoče prosto uporabljati za raziskave. Na ta način se zgodba o represiji počasi in znanstveno pripoveduje, kar nedvomno prispeva k družbi v državah, kot so Poljska, Češka in Nemčija.

Hrvati komunističnih zločincev ne preganjajo

Hrvaška ni želela imenovati in lustrirati nekdanjih komunističnih poveljnikov in operativcev. Po dolgem obdobju pritiskov, da bi to objavili, je zdaj v hrvaškem državnem arhivu na ogled velika količina varnostnega gradiva, vključno z osebnimi dosjeji »osumljencev«. Vendar je to gradivo očitno nepopolno. Znano je, da je prišlo do uničenja kompromitirajočih dosjejev, tako sistematičnega (skozi leta) kot nenadnega (s prihodom demokracije). Dejstvo, da ni osebnih dosjejev agentov in sodelavcev tajne policije (niti tistih, ki so medtem umrli), in pričakovanih rednih operativnih poročil za nadrejene – torej na tisoče dokumentov – ne kaže na kakršno koli resno politiko odprtosti hrvaških oblasti.

Pokopališče Dobrava pri Mariboru, spomenik umorjenim leta 1945 v bližnjem Tezenskem gozdu, kjer je največje grobišče povojnih pobojev (Hrvatov) v Evropi. Foto: Ivo Žajdela

(Ne)sodelovanje Hrvatov in Slovencev glede grobišč

V knjigi Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji avtorja Mitja Ferenc in Uroš Košir opisujeta, kako je odkritje ubitih v Hudi Jami dramatično vplivalo na javno mnenje na Hrvaškem. Hrvaška delegacija pod vodstvom podpredsednice vlade Jadranke Kosor in notranjega ministra Tomislava Karamarka je marca 2009 obiskala kraj zločina in položila venec. Leto prej sta Hrvaška in Slovenija podpisali sporazum o upravljanju grobišč. Kasneje sta ga ratificirali obe strani. Vendar se je skupna komisija sestala le dvakrat do leta 2025 in dvakrat med letom 2025. Od takrat vlada tišina.

Hribi okoli Zagreba so polni vojnih grobišč

V hrvaških medijih že nekaj časa poteka javna razprava o identifikaciji, terenskih raziskavah in izkopavanjih množičnih grobišč na Hrvaškem. Kolone ujetnikov na pohodih smrti v okviru križevega pota so večinoma potekale skozi Zagreb. Zapornike so namestili v tranzitna taborišča v Kanalu, Jankomiru, Prečkem, Maksimiru in Sesvetah, kjer naj bi se dogajali množični umori. Znano je, da so hribi okoli Zagreba polni vojnih grobišč. Jama Jazovka v Žumberku je verjetno najbolj znano množično grobišče. Zagotovo pa so ob vseh poteh prisilnih pohodov še druga grobišča. Za opis tega poglavja tragedije bi bila potrebna še ena knjiga, sad sistematičnega novega dela za odkrivanje resnice, spomni Robin Harris.

Hrvaška komisija za povojne poboje je ugasnila leta 2002

Pretekle izkušnje niso spodbudne. Leta 1991 je hrvaški sabor ustanovil Komisijo za preiskavo žrtev vojne in povojnega obdobja. Naletela je na številne težave in ovire. Leta 2002 je prenehala delovati, rezultati pa so bili razočarajoči. Uničila jo je politika. Zdaj, ko ni več partizanov iz druge svetovne vojne, kljub izginotju dokazov zaradi minevanja časa, bi bila morda uspešnejša nova komisija s posebnim mandatom, ustreznim financiranjem, najboljšimi strokovnimi svetovalci in močno politično podporo, predlaga Harris.

Knjiga ponuja tehnične modele, ki jih je mogoče uporabiti tudi drugje

 Zgodovinar Robin Harris je v spremni besedi v knjigi Mitje Ferenca in Uroša Koširja Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji zapisal, da ta knjiga kaže, kaj se da storiti. »Ponuja tehnične modele, ki jih je mogoče uporabiti tudi drugje. Je predvsem spodbuda, morda pa tudi graja, tistim med nami, ki živimo na Hrvaškem in želimo, ne glede na naše poreklo, videti vzpostavljeno in razglašeno celotno zgodovinsko resnico o tistem travmatičnem obdobju v življenju hrvaškega ljudstva. Lahko bi rekli, da je to 'prva faza'. Školska knjiga je hrvaška založba, pobudo pa je sprožil Hrvat, direktor te založbe, dr. Ante Žužul, vendar so vse trdo delo opravili Slovenci. 'Druga faza' bo morala biti povsem hrvaška pobuda.«

Janez Črnej, Grobišča Hrvatov, Demokracija, 23. 12. 2004Janez Črnej, Hrvati na Celjskem, grobišče, Demokracija, 30. 12. 2004Janez Črnej, Tezenska uganka, Tezno, Hrvati, grobišče, Demokracija, 6. 1. 2005

Bogomir Štefanič, »Mrtvim dostojanstvo, živim resnico«, poboji, Hrvati, Družina, 24. 5. 2026

1/6