V torek, 27. novembra, se je na Papeškem svetu za pastoralo priseljencev in turistov začelo Prvo mednarodno srečanje na temo V Kristusu in s Cerkvijo v službi tistih, ki nimajo stalnega bivališča. Kardinal Renato Martino, predsednik tega papeškega sveta je na začetku srečanja dejal, da so pogovori zastavljeni v duhu »Smernic za pastoralo ljudi na cestah«, v katerih je ta dušnopastirska skrb dobro zastavljena. Posebej je naglasil duha solidarnosti, da bi vzpostavili stik z brati in sestrami, ki nimajo stalnega bivališča, in bi jim duhovno ter gmotno pomagali. Kot drugi vidik je kardinal Martino izpostavil dejstvo, da vsi krščeni v svojem okolju lahko kaj storijo za ljudi brez stalnega bivališča, tako s pomočjo ustanov (od vladnih in drugih) v katerih sodelujejo, kot tudi na osebni ravni. Danes se žal dogaja, da mnogo vlad, ustanov in ljudi v osebah brez stalnega bivališča ne prepozna človeškega dostojanstva, ki je pogosto zabrisano prav zaradi njihovega položaja. Kot kristjani pa smo poklicani, da z besedo in dejanji storimo kaj več kot drugi. Poklicani smo, da dajemo in sprejemamo božjo ljubezen. Tako se naša služba ljudem brez stalnega bivališča spremeni v globoko razodevanje božje ljubezni do vsega človeštva. Vsako dejanje ljubezni, vsaka še tako majhna pozornost, se spremeni v »dejavno katehezo«, tako za tiste, ki jim je namenjena, kot tudi za nas same, je še dejal kardinal Renato Martino.

Osrednje predavanje je imel včeraj nadškof Agostino Marchetto, tajnik Papeškega sveta za pastoralo priseljancev, ki je dejal, da je samo v Zahodni Evropi okrog 3 milijone ljudi brez stalnega bivališča. Na svetu pa živi na cesti ena milijarda ljudi. Ti namreč nimajo primernega bivališča. Cerkev in družba tega dejstva ne moreta prikrivati, ampak razmišljati o vzrokih za takšno stanje. Zagovorniki ljudi brez stalnega bivališča in dušnopastirski delavci na tem področju morejo in morajo biti kvas v družbi, ki bo spremenil in obnovil delovanje družbe in držav v prid ljudi brez stalnega bivališča. Nadškof Marchetto je nato opisal razliko med stanjem ljudi brez stalnega bivališča v Evropi in prvem svetu nasploh in tistimi na ostalih celinah. Kristjani po vsem svetu pa smo poklicani, je dejal nadškof, da si prizadevamo, da vsem, ki so odrinjeni na rob družbe, pomagamo tako, da zadostimo njihovim temeljnim potrebam, tako da jim nudimo zavetje, bivališče, hrano, obleko, toplino in zdravstveno oskrbo. Vse to je le začetek nujne pomoči, je dejal nadškof. Vsaka oseba brez stalnega bivališča ima v globini svoje duše večje in temeljne potrebe, da je namreč sprejeta in se z njo ravna spoštljivo in dostojno. Upoštevajoč to raven je možno presegati razne predsodke, s katerimi so ožigosani ljudje brez stalnega bivališča.