Urbi et orbi, Trg sv. Petra, 27. marca 2020 FOTO: Vatican Media

V Italiji danes izide nova knjiga pogovorov s papežem Frančiškom z naslovom »Bog in svet, ki prihaja«. S svetim očetom se je pogovarjal časnikar Domenico Agasso, izvedenec za vatikanska vprašanja pri italijanskem časniku La Stampa. Kot poroča Radio Vatikan, knjiga prinaša papeževa premišljevanja o svetu v času koronavirusa, soočanju z družbeno nepravičnostjo in propadanjem naravnega okolja ter o položaju žensk in družin.

Koronavirus in leto 2020

Po besedah papeža Frančiška je obdobje epidemije lahko čas modrih odločitev za dobro vsega človeštva: »V življenju so temni trenutki. Prepogosto mislimo, da se ne morejo zgoditi nam, ampak samo nekomu drugemu, v drugi državi, morda celo na oddaljeni celini. V predoru epidemije pa smo se znašli vsi. Bolečina in sence so razbile vrata naših domov, vdrle so v naše misli, napadle naše sanje in načrte. Danes si nihče ne more več privoščiti, da bi ostal miren. Svet ne bo nikoli več tak, kot je bil prej. Toda ravno znotraj te nesreče moramo videti znamenja, ki se lahko izkažejo kot temelji za obnovo. Ne zadoščajo zgolj posegi za rešitev izrednega stanja. Epidemija je opozorilno znamenje, o katerem smo ljudje prisiljeni razmišljati.«

Družbene neenakosti in propadanje naravnega okolja

Med nujnimi področji, s katerimi se moramo soočiti, papež izpostavlja trajajoče neenakosti in propadanje okolja. Če želimo rešiti človeštvo, moramo globoko premisliti o novem razvojnem modelu, po katerem je sobivanje med narodi v sožitju s stvarstvom nekaj neizpodbitnega. Zavedati se moramo, je prepričan sveti oče, da nobeno posamično delovanje ne ostane osamljeno, ne v dobrem ne v slabem, temveč ima posledice za vse druge, kajti vse je med seboj povezano. S spremembo življenjskih slogov, ki na milijone oseb, predvsem otrok, potiskajo v primež lahkote, bomo lahko živeli zmernejše, kar bi omogočilo enakomerno porazdelitev virov, kar pa ne pomeni zmanjšanja pravic, da bi prišlo do izenačitve navzdol: na ta način bi podelili večje in obsežnejše pravice tistim, ki jim niso priznane in niso zaščitene.

Ne smemo izgubljati časa

Toda papež kljub temu vidi spodbudna znamenja: te ideje in dejanja danes že izvajajo »različna ljudska gibanja 'od spodaj', pa tudi nekatere ustanove in združenja«: »Poskušajo konkretizirati nov način gledanja na naš skupen dom: ne več kot neko skladišče virov, ki jih lahko izkoristimo, ampak kot sveti vrt, ki ga ljubimo in spoštujemo, prek trajnostnih načinov ravnanja.« Sveti oče izpostavlja tudi zavedanje med mladimi, predvsem v okoljevarstvenih gibanjih: »Če si ne bomo zavihali rokavov in takoj poskrbeli za zemljo, s skrajnimi osebnimi in političnimi izbirami, z gospodarskim preobratom proti 'zelenemu' in v to smer obrnili tudi tehnološkega razvoja, se bo prej ali slej naš skupen dom vrgel z okna. Ne smemo več izgubljati časa.«

Katero industrijo podpirati

Področje financ in javne uprave je po papeževih besedah treba »ozdraviti od prevladujoče spekulativne miselnosti« in ga »znova vzpostaviti z 'dušo', v skladu z načeli pravičnosti«. Če bo obstajala podlaga, da bo vsak delavec vlagal v skladu z etičnimi in odgovornimi načeli, bo mogoče omejiti podporo dejavnostim, ki so škodljive za okolje in mir. »V stanju, v katerem se trenutno nahaja človeštvo, je sramotno še naprej financirati industrijo, ki ne prispeva k vključevanju izključenih in k pospeševanju zadnjih ter ki zanemarja skupno dobro z onesnaževanjem stvarstva,« zatrjuje Frančišek in izpostavlja štiri načela za izbiro dejavnosti, ki naj bi jih podpirali: vključevanje izključenih, pospeševanje zadnjih, skupno dobro in skrb za stvarstvo.

Gospodariti pošteno in pregledno

Na vprašanje, kaj pričakovati od vladajočih v tem obdobju, ko se s sprejemanjem ukrepov države spopadajo z epidemijo in svetovno gospodarsko recesijo, papež odgovarja: »V dobi zaskrbljenosti za prihodnost, ki se kaže kot negotova, za delo, ki ga posamezniki lahko izgubijo ali so ga že izgubili, za dohodek, ki vedno manj zadošča, za druge posledice, ki jih sedanja kriza prinaša s seboj, je temeljnega pomena, da gospodarimo s poštenostjo, preglednostjo in dolgoročnostjo. Vsak med nami, ne zgolj državni voditelji, je poklican premagati brezbrižnost, korupcijo in kriminal.«


FOTO: Vatican Media

Slabše od krize je, da jo lahko zapravimo

Po papeževem mnenju lahko trenutni dogodki prebudijo vse. Skrajni čas je, da odstranimo družbene nepravičnosti in izključevanja. Če bomo preizkušnjo sprejeli kot priložnost, bomo lahko v jutrišnji dan vstopili v znamenju človeškega bratstva, ki nima druge različice, kajti brez skupne vizije ne bo prihodnosti za nikogar. Z rezultatom te lekcije bodo državni voditelji, skupaj z osebami, ki imajo družbeno odgovornost, lahko vodili narode zemlje proti bolj cvetoči in bratski prihodnosti. Predsedniki držav bi se lahko bolj pogovarjali in se soočali ter pripravljali strategije. Imejmo v mislih, opominja Frančišek, da je še nekaj slabšega od te krize: drama, da bi jo zapravili. Iz krize ne pridemo enaki: lahko pridemo boljši ali slabši.

Sveti oče še dodaja, kako to krizo lahko zapravimo tako, da se zapremo vase: »S postavitvijo novega svetovnega reda, ki je osnovan na solidarnosti, s proučevanjem inovativnih metod za premagovanje premoči, revščine in korupcije, vsi skupaj, vsak na svoji strani, brez delegiranja in otepanja odgovornosti, bomo lahko ozdravili nepravičnosti. Prizadevati si, da bomo medicinsko oskrbo ponudili vsem. S prakticiranjem in izkazovanjem kohezije bomo lahko znova vstali.«

Začaran krog, ki preprečuje spravo

Kot konkreten primer papež navaja vprašanje orožja. Povsem nesmiselno je, da se po svetu še naprej proizvaja in prodaja orožje, ob tem pa se zapravi ogromno kapitala, ki bi ga morali porabiti za oskrbo oseb in reševanje življenj. Ne smemo se pretvarjati, da ne obstaja začaran krog med oboroženim nasiljem, revščino ter nespametnim in ravnodušnim izkoriščanjem okolja. Ta krog preprečuje spravo, goji kršenje človekovih pravic in ovira trajnostni razvoj: »Proti tej planetarni ljuljki, ki duši rojevanje prihodnosti človeštva, je potrebno politično delovanje, ki je sad mednarodne sloge. Bratsko povezana so človeška bitja zmožna pristopiti k skupnim grožnjam, brez kontraproduktivnih medsebojnih obtožb, instrumentalizacije problemov, kratkovidnih nacionalizmov, propagande izolacionizma in drugih oblik politične sebičnosti.«

Če želimo bujno prihodnost, moramo dati prostor ženski

Na vprašanje o položaju žensk v sedanjih razmerah papež odgovarja: »Ženskam je nujno treba pomagati pri delu z otroki in ne smejo biti diskriminirane na ravni plač in zaposlitve ali z izgubo zaposlitve, ker so ženske. Nasprotno. Njihova navzočnost v središču procesov družbene, politične, zaposlitvene in institucionalne prenove je vedno bolj dragocena. Če jih bomo postavili v te pozitivne pogoje, bodo lahko dale odločilen prispevek k obnovi gospodarstva in prihodnjih družb, kajti ženska naredi svet lepši in oblikuje bolj vključujoča okolja. Vsi se poskušamo dvigniti, torej ne moremo zanemariti, da se je preporod človeštva začel z žensko. Če nam je mar za prihodnost, če želimo bujno prihodnost, je treba dati pravi prostor ženski.«

Igra z otroki je najbolje 'zapravljen' čas

Domenico Agasso je papeža Frančiška prosil tudi za nasvet staršem: »Igrati se s svojimi otroki je najbolje zapravljen čas,« je prepričan sveti oče. »Ko se otrok igra z očetom in mamo, se uči biti skupaj z ljudmi, uči se obstoja pravil in potrebe, da jih spoštujemo; otrok osvoji zaupanje vase, kar mu bo pomagalo v trenutkih, ko se bo moral odpraviti v svet. Obenem pa otroci pomagajo staršem v dveh stvareh: dajejo večjo vrednost času življenja in jim pomagajo ostati ponižni. Zanje sta predvsem očka in mama, vse drugo – delo, potovanja, uspeh, skrbi – pride pozneje. In varuje pred skušnjavo narcisizma in pretiranega ega.«

Mladi, ne bojte se sanjati na veliko

Spodbudne besede sveti oče namenja tudi mladim: »Spodbujam jih, naj ne popustijo v neugodnih okoliščinah. Naj ne nehajo sanjati z odprtimi očmi. Naj se ne bojijo sanjati na veliko. Ko si prizadevajo za svoje sanje, se tako tudi zaščitijo pred tistimi, ki jim jih hočejo vzeti: pesimisti, nepoštenjaki in izkoriščevalci. Res je, da nove generacije v tem tretjem tisočletju plačujejo najvišjo ceno gospodarske, zaposlitvene, zdravstvene in moralne krize. A jokati do onemoglosti ne pripomore k ničemur, nasprotno, še poveča krizo. Z nadaljnjim vztrajanjem, kot to že počnejo mnogi, mladi ne bodo ostali neizkušeni, zagrenjeni in nezreli. Ne bodo se ustavili pri iskanju priložnosti. […] Bog je človeka ustvaril sposobnega, željnega znanja in dela. In ljubezni. Mladi imajo torej svežino in moč za uresničevanje temeljnih nalog, ki jih je naložil Bog, ter da tako postanejo moški in ženske znanja, ljubezni in človekoljubnosti. Z odprtostjo za srečanje in čudovitosti se bodo lahko veselili ob lepotah in darovih življenja in narave, ob čustvih in ljubezni v vseh njenih pojavih. Vedno hoditi naprej, da bi se naučili nekaj iz vsake izkušnje, širiti znanje in povečevati upanje, ki je lastno mladosti – tako bodo vzeli v roke vajeti življenje in obenem sprožili kroženje vitalnosti, ki bo dala napredek človeštvu. Četudi se zdi, da noči ni konec, ni treba izgubiti poguma.«