Zahvalni nagovor kardinala Franca Rodeta. Foto: Ivo Žajdela

Na praznik Marijinega vnebovzetja je bilo posebno slovesno v romarskem središču na Brezjah. Pri Mariji Pomagaj, kamor slovenski kristjani romamo že več kot dvesto let, in kamor je »z velikim veseljem in z gorečo pastirsko skrbjo prihajal zlasti v letih vodenja ljubljanske nadškofije«, je kardinal Franc Rode obhajal biseromašni jubilej.

Slovesnost je ob upoštevanju ukrepov za preprečitev širjenja koronavirusa potekala na trgu pred baziliko, število mest pa je bilo omejeno, vendar se je kljub temu na Brezjah zbrala velika množica vernikov, med njimi tudi obrambni minister Matej Tonin.

Celotna zahvala kardinala Rodeta in pridiga nadškoga Zoreta sta v priponkah.


Brezje, kardinal Franc Rode, biserna maša, 15. 8. 2020.doc Brezje, veliki šmaren, pridiga nadškof Stanislav Zore, 15. 8. 2020.doc


Rode: Ponižanja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi

Ob koncu svete maše je Rode dejal, da se je po mnogih letih vrnil na ta kraj njegovega ljubljanskega nadškofovanja, na kraj njegovih najbolj odmevnih pastirskih nastopov. Kot je dejal, so bili v spominu vernih in nevernih govori, ki jih je imel v tistih letih na Brezjah, jasni in odločni, za nekatere ostri.

»Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost. Za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti. Za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini,« je poudaril Rode.

Spomnil na silovite reakcije tedanjih medijev, ki so mu očitali, da vnaša razdor v slovenski prostor, da seje sovraštvo do drugače mislečih. »Niso razumeli ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.«

Rode je nadaljeval: »Ponižanja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi, če hočem hoditi za Gospodom po ozki poti. Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju, taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni energiji, ki ne terja naporov in jasne besede.

Računal sem, da imam 15 do 16 let za uresničenje svojih pastoralnih načrtov, a spomladi 2004 me je Janez Pavel nepričakovano poklical v Rim. S tem je bil konec pastirske službe v Ljubljani. Hkrati se je spremenila zavest do odgovornosti do škofije in lastnega naroda. Odslej sem bil opazovalec in nisem neposredno vplival na dogajanje v Sloveniji. Spremljalo pa me je kot etično čutečega Slovenca breme naše pretekle zgodovine in iskrena želja po spravi.«


Somaševanje je vodil kardinal Franc Rode. Foto: Ivo Žajdela

»Po 150 letih lahko zopet sanjamo o zedinjeni Sloveniji«

Kot je dejal, je potreba po spravi z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest. »Leta 1990 je bila v Kočevskem rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. Mnogi so razumeli to kot dejanje sprave, kjer sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani.

Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in njegov pogum, da to stori. Kočno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanom, ki so padli pod domobranskimi streli.

Brezje, kardinal Franc Rode, biserna maša, 15. 8. 2020.doc

Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov.

Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine, ki jo je uveljavljala uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manifejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji. Upam, da ne bomo samo sanjali, ampak da bo sprava vsak dan bolj resnična.«


Pri slovesni maši se je zbralo okoli 3.000 vernikov. Foto: Ivo Žajdela

Praznovanje na Brezjah na povabilo Zoreta

Pri maši je somaševalo več duhovnikov, med njimi vizitator misijonske družbe lazaristov Franc Rataj, ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar in ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ki je kardinala Rodeta povabil, da ta visoki duhovniški jubilej praznuje pri Brezjanski Mariji. V pridigi je Zore spomnil, kako je bil Rodetu praznik Marijinega vnebovzetja vedno povabilo, da je slovenskemu kristjanu, pa tudi slovenskemu človeku spregovoril besede resnice.

Prav tako je bila, kot je povedal Zore, po letih življenja v Argentini in Franciji, prva pot v domovini pot na Brezje, kjer je v Marijinem obrazu na Layerjevi podobi videl najčistejši izraz slovenstva, »najdražji obraz Slovencem doma in po svetu«.

Z zagonom mladih za ohranitev in okrepitev vere Slovencev

To srečanje z Brezjansko Marijo je bilo pet let po novi maši, ki jo je Rode daroval v Franciji, brez navzočnosti sorodnikov. »Ko ste se leta 1965 vrnili v Slovenijo – dvajset let po tistem, ko ste pred komunizmom zbežali preko Ljubelja, Vetrinja, Judenburga, Lienza, pa preko Turina in Genove v Argentino – ste prvič stali pred rojstno hišo pri Adamovih na Rodici. S seboj ste prinesli spomine, ki so se vtisnili v doživljanje enajstletnega fantiča, ki je s svojimi starši moral bežati. Ko ste stali pred domačo hišo, ste spoznali, da ste se vrnili domov. A vendar je bil ta dom drugačen. V vaših spominih je bilo vse, hiša, njeni notranji prostori, gospodarsko poslopje, kozolec in drevje veliko večje, kot so se vam kazali v tistem trenutku,« je dejal Zore.

Nadškof je nadaljeval, da je tako najbrž pri vsakem človeku, ki se iz velikega sveta vrne v domače okolje in mora ponovno premestiti razsežnosti sveta in duha, da na svoj dom še vedno gleda kot na dom in hkrati, da s seboj nosi to, kar ga je v svetu obogatilo.

»V tem duhu ste začeli spoznavati preproste ljudi, ki so že dvajset let živeli pod vladavino Partije in njenega ideološkega nasilja. Kmalu ste odkrili, da se v globini bije boj za duše, boj za vero. In preprostemu ljudstvu sta edina opora v tem boju duhovnikova neomajna vera in pogum. Z zagonom mladih sil ste se vrgli na delo, da bi se ta vera ohranila in se okrepila.

Pri tem vas je podpiralo veselje ob dejstvu, da ste Slovenec. Koliko poti ste prevozili, koliko predavanj pripravili, da bi to veselje, to notranjo radost nad slovenstvom prebudili tudi v slovenskem človeku in zlasti v slovenskem kristjanu. Pomagati mu, da se osvobodi in sprosti v svoji veri in v svojem doživljanju življenja. Pomagati mu do spoznanja, da je Bog v svobodi in ljubezni, v prijateljstvu in dobroti, v lepoti in veselju, skratka povsod. In že zgolj misel na tega Boga je velika radost. Kako sveže so zvenele te besede, kako žejno so jih uživali poslušalci. V prostor slovenskega verovanja je vstopila radost bivanja, veselje nad tem, da sem, da smo in da nas Bog ljubi.«


Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta. Foto: Ivo Žajdela

Zavzemanje za spravo slovenskega naroda

To delo je Rode moral prekiniti, ko je bil povabljen v Rim. A njegova skrb za usodo naroda se je v šestnajstih letih življenja in dela pri Svetem sedežu samo še pomnožila. Kot ljubljanski nadškof jo izražal na načine. Zore je ob tem spomnil, kako se je njegov predhodnik ob sklicu slovenske sinode zelo osebno zavzel za spravo v našem narodu.

Brezje, veliki šmaren, pridiga nadškof Stanislav Zore, 15. 8. 2020.doc

»Cerkvi na splošno in tudi vam osebno se stalno očita, da ni sposobna priznati svojih napak in grehov. Nekaj dni pred prvim zasedanjem slovenske sinode ste v duhu sprave med sveto mašo pri Sv. Urhu povedali: 'Zbrani smo pri Sv. Urhu, da se poklonimo žrtvam, ki so bile tukaj postreljene med bratomorno vojno, hkrati pa obudimo spomin na vse Slovence in Slovenke, ki so padli v tistih tragičnih letih, ne glede na to, na kateri strani so se borili in ne glede na njihovo nazorsko ali politično prepričanje. Današnje dejanje spoštljivega spomina in molitve za žrtve na tem kraju je za Cerkev na Slovenskem dolžnost … Ko se danes klanjamo žrtvam pri Sv. Urhu in priznavamo krivdo kristjanov ter prosimo za odpuščanje, opravljamo dejanje, ki naj prispeva k narodni spravi in zgladi razdore, ki sta jih med nami povzročila vojna in revolucija … Ob žrtvah pri Sv. Urhu izražam svoje globoko obžalovanje za vse, kar se je tu dogajalo med vojno, in za vse nasilne smrti, ki so jih povzročili kristjani. Sorodnike žrtev pa v imenu storilcev prosim odpuščanja.' Kot da tega ni bilo. Še vedno sramotenje, obrekovanje, izključevanje. Kako preroško je vaše škofovsko geslo: 'Stati inu obstati': biti pogumen, pokončen in neustrašen sredi viharjev, vztrajen v boju, zvest Bogu in sebi.«

Ob sklepu se je Zore svojemu predhodniku na mestu ljubljanskega nadškofa v svojem imenu, imenu ljubljanske nadškofije in vse slovenske Cerkve zahvalil ter prosil Boga, da blagoslovi delo, ki ga je v šestih desetletjih duhovništva opravil v njegovem vinogradu.


Blagoslov Marijine podobe. Foto: Ivo Žajdela

Brezjanska Marija Rodetu še posebno blizu

Kardinal Rode je za tednik Družina povedal, da mu je Brezjanska Marija še posebno blizu in jo imenoval »teološka mojstrovina«. »Mnoge podobe v romarskih središčih predstavljajo Marijo v njenem nadzemeljskem sijaju /…/. Njena zemeljskost kot da je zakrita v nebeški slavi,« je dejal. Brezjanska Marija pa je »vsa zemeljska s svojim milim pogledom in hkrati s kraljevskim dostojanstvom Bogorodice, ki nežno objema svojega Sina.«

Rode je ob tem dejal, da sicer izbira, da bi visoki jubilej 60 let duhovništva praznoval prav pri Mariji Pomagaj na Brezjah, ni bila njegova. »Na praznovanje bisernega mašniškega jubileja na Brezje me je povabil gospod nadškof Stanislav Zore. Hvaležen sem mu za žlahtni uvid srca, ki je uganil mojo skrito željo.«


Kardinal Franc Rode s člani Malteškega viteškega reda. Foto: Ivo Žajdela


Brezje, kardinal Franc Rode, biserna maša, 15. 8. 2020.doc Brezje, veliki šmaren, pridiga nadškof Stanislav Zore, 15. 8. 2020.doc