Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Rojstni dan Jožeta Plečnika: »Genij, ki je živel kot menih« [IZ ARHIVA]

Objava: 23. 01. 2023 / 09:49
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 23.01.2023 / 10:03
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Rojstni dan Jožeta Plečnika: »Genij, ki je živel kot menih« [IZ ARHIVA]

Rojstni dan Jožeta Plečnika: »Genij, ki je živel kot menih« [IZ ARHIVA]
Danes mineva 151 let od rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika (1872 – 1957). FOTO: WIkipedia
Na današnji dan pred 151 leti se je rodil slovenski arhitekt Jože Plečnik, genialen umetnik, pa tudi dober človek in evangeljski kristjan. Zadnje besede v njegovi oporoki so bile: »Živite čisto, živite delavno, živite posvečeno!« Spodnji prispevek smo na naši spletni strani objavili ob 150. obletnici umetnikovega rojstva.

Jože Plečnik se je rodil 23. januarja 1872 v Ljubljani. Oče je imel lastno mizarsko delavnico, a Plečnikovi nikoli niso živeli premožno. V pismih se je večkrat spominjal molitve rožnega venca vsak večer, ki jo je oče končal s prošnjo: »Molimo za zdravo pamet!« Besed Jože ni pozabil, napisal jih je na spomenik žrtvam prve svetovne vojne v Komendi, jagode rožnega venca pa krasijo veliko Plečnikove cerkvene opreme in bogoslužnih predmetov. Očeta Andreja in mamo Heleno je zelo cenil, imel ju je za svetnika. »Zakon teh dveh svetnikov je bilo eno samo izmučeno telo, toda z dvemi celimi krili,« je zapisal. Med družinskimi člani je – poleg sestre Marije, poročene Matkovič, in brata Janeza, s katerim je imel Jože precej »vihrav odnos« – na arhitekta najbolj vplival brat Andrej, ki je bil duhovnik. Nekoč je celo izjavil: »Če sem kaj in kar sem, je njegova zasluga«. Na nekem plakatu se je podpisal: J. P. Andrejev. Nedvomno mu je Andrej pogosto svetoval pri teoloških vprašanjih, ko je ustvarjal sakralne prostore.

Umetnik pri ustvarjanju. FOTO: Wikipedia

»Živite čisto, živite delavno, živite posvečeno!«

Plečnik je verjel, da Bog vodi njegovo življenje, sam le izpolnjuje Božjo voljo. Svojim študentom na akademiji je nekoč dejal: »Ne morem si kaj, liebe Kinder Gottes, jaz verujem v Previdnost Božjo!« Čeprav se v Plečnikovem življenju pojavlja nekaj ženskih likov, se ni nikoli poročil in ustvaril družine. Kot piše Marija Krebelj v knjigi Navdih večnega (založba Družina, 2007), je velikokrat rekel, da je arhitektura njegova ljubica, prav zato se je ženitvi izognil, da ne bi tako oviral svoje ustvarjalne svobode. Nekateri raziskovalci Plečnikov način življenja primerjajo z meniškim.

Duhovni portret Jožeta Plečnika je v tedniku Družina (3/2022) napisal ribniški župnik Anton Berčan.

S svojim načinom življenja in sporočilnostjo del je Plečnik nagovarjal mnoge. Študentom je govoril: »Iščite v vsem človeškem delu le pravo, resnično in vzvišeno Lepoto. Vse pride iz nebes in vse je spet namenjeno nebesom … Duh je, ki oživlja! Prosite razsvetljenja od Boga! Samo pri delu, ko človek za hip občuti krila večnosti, se porodi nekaj, česar mu ne more nihče več vzeti.« In spet drugič: »Arhitektura obuboža v družbi, kjer je vseobvladujoča le ekonomija. Vsa navlaka tehnične civilizacije ovira razmah kulture.«

Ljubitelj živali. FOTO: Wikipedia

Študij in ustvarjanje v Gradcu, na Dunaju, v Pragi …

Po prvem neuspešnem letniku na nižji gimnaziji je Jože šolanje začasno opustil in delal pri očetu v delavnici. Z deželno štipendijo je marljivi mladenič nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu, izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Iz Gradca je odšel na Dunaj, pri arhitektu Ottu Wagnerju je zaključil študij spomladi leta 1898 kot eden njegovih najboljših diplomantov. Za nagrado je prejel t. i. »rimsko štipendijo«, nekajmesečno potovanje po Italiji – od Benetk do Rima (in še Pariza) – potovanje je zaznamovalo njegovo ustvarjanje s stilnimi značilnostmi modernizma in klasicizma. Leta 1901 je odprl samostojni arhitekturni atelje na Dunaju; sprva je načrtoval hiše, najbolj znana bila Zacherlova hiša v središču velemesta, kasneje je dobil naročilo za cerkev Svetega Duha v dunajski delavski četrti Ottakring. Ker je neuspešno kandidiral za Wagnerjevega naslednika, je leta 1911 sprejel profesuro na Umetniško–obrtni šoli v Pragi – v češki prestolnici je živel dobrih deset let in arhitekturno zaznamoval praški grad s katedralo sv. Vida.

Mislec. FOTO: Wikipedia

Kaj bi ostalo Ljubljani brez Plečnikove arhitekture?

Leta 1921 se je vrnil v Ljubljano in predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani, "Plečnikova" šola je slovela daleč naokoli. Močna sila ga je vlekla nazaj v rodno mesto, je napisal v pismu svojim bodočim študentom: "Kosti teže h grobovom očetov in — če mi je dovoljeno tako izpovedati — ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: dvigni, dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir." V Trnovem je zase in sorodnike uredil in dozidal hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Obenem se je vračal v Prago, kjer je gradil cerkev Srca Jezusovega.

Komunistična oblast je Jožeta Plečnika po drugi svetovni vojni odrinila na obrobje, ker jih je motila pokončna krščanska drža pri velikem arhitektu.

Kaj bi ostalo Ljubljani, ko bi ji vzeli Plečnikovo arhitekturo? Tromostovje, Križanke, arkade osrednje mestne tržnice, Narodna in univerzitetna knjižnica, Peglezen, sprehajališče Tivoli, šuštarski in trnovski most, zapornice na Ljubljanici – s premišljenimi potezami je Plečnik provincialno habsburško mesto spremenil v slovensko prestolnico. Mnogih genialnih načrtov za mesto, med njimi parlamenta, ni mogel realizirati. Po drugi svetovni vojni ga je namreč komunistična oblast odrinila na obrobje, pokončna krščanska drža pri velikem arhitektu jih je motila. Skušali so mu odvzeti profesuro na akademiji, zazidali so oltar, ki ga je naredil za cerkev sv. Jožefa v Ljubljani, umetnostni zgodovinarji pa so v knjigah o njegovih posvetnih objektih le kje ob robu naštevali cerkve, kapele in sakralne objekte, ki v resnici predstavljajo večji del njegovega opusa. Dolga desetletja se je o Plečniku lahko pisalo le kot o posvetnem arhitektu. Prva monografija o njegovem sakralnem ustvarjanju je izšla skoraj desetletje po osamosvojitvi (Damjan Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, 1999, založba Ognjišče). Monografija je bila izhodišče za vsaj dve strokovni študiji: magistrsko nalogo duhovnika Antona Berčana Arhitekt Jože Plečnik – mož vere (Teološka fakulteta, 2003) in diplomsko nalogo teologinje in slavistke Marije Krebelj duhovni portret Jožeta Plečnika, ki je izšla tudi v knjižni obliki (Navdih večnega, 2007, založba Družina).

Leta 2022 smo obhajali Plečnikovo leto. FOTO: Wikipedia

Dela, katera so zvečine molitev

Kljub splošni sovražnosti do Cerkve in sakralnega v umetnosti Plečnik tudi po vojni ni klonil pred oblastjo in je še naprej sprejemal naročila za cerkve, kapele in sakralno posodje. V pismu Emiliji Fon je zapisal: »Boga so v kot postavili – torej smo dolžni ustanoviti mu v svojih stanih in domovih kar se da lepi 'Bohkov kot'/ : kako lepa naloga!« Prav iz pisem prijateljici Emiliji, še bolj pa bratu duhovniku Andreju in pozneje nečaku duhovniku Karlu Matkoviču lahko razberemo, kako pokončno in globoko je arhitekt živel vero. Bratu duhovniku je zapisal: »Kadar pa Boga v rokah držiš, prosim te – reci mu, da sem grešnik – reci mu, da ne maram denarja – reci mu, da ne lažem – no, on to dobro ve – da naj moji želji življenje da: fantazijo – moč in ponižnost naj vsadi v me, da bodo moja dela v čast Njegovo. Kakršna dela mi hoče dati – boljša naj bodo vedno v čast Njegovo.« V drugem pismu je zapisal, naj bodo »najlepša dela za Boga in naj bodo od njega navdahnjena« in spet drugič: »Naj nekaj ostane po meni – par spominov na dela – katera so zvečine molitev.«

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
Monografije
39,90€ Poglej izdelek: Zmagoslavno leto
Nalaganje
Nazaj na vrh