Spet angel


Luka je vzel rokopis in bral:

Jožef je bil ves nesrečen, saj je videl, da se je deklica, ki bi morala postati njegova žena, spremenila. Bila je vedno bolj zamišljena in bleda. Tiho je opravljala svoje delo. V nekem hipu pa je spoznal, da njegova zaročenka Marija nosi pod srcem otroka, ki ni njegov. O, kakšna sramota, kakšno gorje! Kaj bo pa zdaj!? V njihovi deželi je bila navada, da nezvesto dekle javno osramotijo in odslovijo. Jožef pa je bil dobrega srca in hudo mu je bilo za Marijo. Ni vedel, kaj naj stori. Nikogar ni mogel prositi za nasvet. Zato je sklenil, da bo na samem govoril z njo in razdrl zaroko. Ko je nekega večera o tem premišljeval, se mu je v sanjah prikazal angel in mu vse razložil. Njegova zaročenka je najčistejša in najbolj pobožna deklica na svetu. Bog jo je izbral za mamo Odrešenika sveta. Začudenemu in pretresenemu ženinu je naročil, naj vzame Marijo k sebi in skrbi zanjo in za njenega otroka.

Naslednje jutro je Marija opazila, da se je Jožef spremenil. Ni več gledal v tla in tuhtal. Ko je stopila k njemu in mu ponudila vrč, jo je prijazno pogledal in se ji nasmehnil.

»Videti si vesel,« je rekla Marija.

»Da, dobil sem veselo novico, ki bo razveselila tudi tebe.«

»Kaj se je zgodilo?« je vprašala Marija.

»Včasih se zgodi kaj popolnoma nepričakovano in skrito, tudi ti to veš,« je rekel Jožef.

»Vem,« je ponižno rekla njegova bleda zaročenka.

»Čas je, da urediva vse za poroko, kakor smo se dogovorili. Poročila se bova in ti boš prišla v mojo hišo kot moja žena. Rekel bom, naj vse pripravijo, da se bo to čimprej zgodilo.«

»Poročiti se hočeš z menoj?« je tiho vprašala Marija.

»No, seveda, kaj si pa mislila?«

Marija je skrila obraz pred njim. Ko je prišla v svojo sobo, je vzela Sirahovo knjigo, jo odprla in s srcem, polnim zahvale, brala:

Neprenehoma bom slavil tvoje ime
in prepeval zahvalne pesmi.
In moja prošnja je bila uslišana,
ker si me rešil iz pogube,
otel si me iz težkih okoliščin.
Zato se ti bom zahvaljeval in te hvalil,
slavil bom Gospodovo ime. (Sir 51,10–11)

Marija je sklonila glavo in se tiho zahvaljevala z besedami, ki so ji vrele iz srca. Zahvaljevala se je, da jo je Bog obvaroval pred ljudmi in njihovimi sodbami.

»Marija je v tej zgodbi vedno našla pravo mesto v Svetem pismu kot odgovor na svoje stiske,« je rekla Manca.

»Mene bolj zanimajo angeli, ki jih pošilja Bog. K Zahariju je prišel v svetišče, k Mariji, ko je molila, k Jožefu pa v spanju. Ali je še kje napisano, da je prišel angel?« je vprašala Tinka.

»Birmanski animator je rekel, da je veliko mest v Svetem pismu, kjer Bog posega v zgodovino s pomočjo angelov,« je odgovoril Luka.

Zazvonil je telefon in oče je hotel vedeti, kako se imajo in kaj počnejo.

»Dobro smo, res,« je rekel Luka, potem pa dal slušalko Manci.

»Seveda znam skuhati toliko, da ne bomo lačni. In v shrambi je dovolj zelenjave in jajc …« je naštevala, Tinka pa je rekla: »Povej očetu, da nismo dojenčki!«

»In vprašaj ga, kako je z mami, ali je kaj novega!« je rekel Luka.

Z mami ni bilo nič novega. Preiskave še niso končane. Ko bo kaj vedel, jim bo takoj sporočil. In pridni naj bodo in …

Povedali so mu, da berejo star rokopis, ki je zelo zanimiv, in da komaj čakajo, da se z mamo vrneta …

Potem je hotela slušalko še Tinka, da je očetu poslala kup cmokajočih poljubčkov. Starejši so ji bili v resnici kar nevoščljivi, da si to lahko privošči, ker je najmlajša … Oni bodo poljubili očeta in mamo, ko se srečajo, je sklenil vsak v svojem srcu.


NALOGA
Zapojte Angelčka ali zmolite Sveti angel.


Kaj se je zgodilo
Otroci v rokopisu berejo, kako je angel povedal Jožefu resnico in se je Marija zahvaljevala Bogu, da jo je rešil pred zlobnimi jeziki. Govorijo z očetom in izvedo, da ni še nič jasno o maminem zdravju. Ko bo vedel več, bo poklical.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma