MARIJA TKE SUKNJO


»Bom jaz brala,« se ponudi Manca. Vsi se zleknejo okoli nje in jo poslušajo.

V Nazaretu, v skromni, a prijazni hišici živi žena z milim smehljajem na obrazu, nežna in pobožna: Marija, Jezusova mati. Zdaj tke suknjo, vso iz enega kosa. Za njenega odraslega sina bo, ker zapušča domačo hišo. Mati skrbno vleče čolniček z votkom skozi snutek in premišljuje: takole Bog vleče svoje nitke skozi naše dni, kakor piše: Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji! Zato je ona sama vedno poskušala prisluhniti božji volji in uresničevati božji načrt v svojem življenju. Že kot otrok je premišljevala in veliko molila. Kot dekle je izpolnila božjo voljo in privolila v čudovit načrt. Hodila je za Bogom, kamor jo je vodil. In čudežno, kot se je njeno poslanstvo začelo, se je tudi nadaljevalo. Ko je prinesla dojenčka v tempelj, da bi zanj po navadi svojega ljudstva darovala dva golobčka, je tam slišala skrivnostne besede prerokinje Ane in starčka Simeona. Ni razumela veselja bogaboječega moža, ko je vzel njenega otroka v naročje in molil: »… moje oči so videle tvojo rešitev …« Kako naj bi razumela besede »… in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src«. Ne, Marija ni mogla razumeti niti dogodkov v Jeruzalemu. Takrat, ko je izgubila dvanajstletnega otroka in ga z Jožefom tri dni zaman iskala. Našla sta ga v shodnici, kjer je Jezus sedel med učitelji, in ti so se čudili njegovi modrosti. Ko ga je vprašala, zakaj jima je to storil, je sicer vedno ubogljivi otrok začudeno rekel: »Zakaj sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Ne, Marija ni ničesar razumela in niti Jezusova ubogljivost, ko so prišli domov, je ni potolažila. Premišljevala je o vsem, kar se je dogajalo s tem njenim ljubim sinom.

Elizabetin sin Janez zdaj hodi po puščavi, govori nerazumljive reči in krščuje ljudi. V vodi, v reki Jordan; pravi pa, da pride za njim mogočnejši, ki mu on niti sandal ni vreden zavezati.

Marija tke suknjo za Sina in se boji zanj. Ve, zdaj za vedno odhaja iz njene hiše. Njeno srce je polno tesnobe. Ne more spoznati, kakšno pot tke Gospodar na statvah življenja zanjo in za njenega Sina. In ker ne razume, skloni glavo v pravi ponižnosti in moli s Sirahom:

Kdo bo izračunal njegovo veličastno moč,
kdo si upa razlagati dejanja njegovega usmiljenja?
Ničesar ni mogoče odvzeti, ničesar dodati,
v Gospodova čudovita dela ni mogoče prodreti.
(Sir 18,5-6)

Manca odloži liste rokopisa in vpraša Tinko: »Pa ti veš, kaj je shodnica? Veš, kako so ljudje živeli v Jezusovem času?«

»Ne vem,« prizna Tinka in ravno, ko ji hočeta kar oba, Luka in Manca, razlagati, zazvoni telefon.

Luka dvigne slušalko in na drugi strani se oglasi teta Julka. Zelo jo skrbi, kako je z njimi, pa nima avta, da bi prišla gor.

»Toda če zelo želite, če me potrebujete, bom prosila soseda, naj me pripelje …«

»Ne, teta, hvala, res ni treba. Smo že jedli in vse je prav in nikar se ne muči …«

Joj, preveč prijazna in skrbna teta Julka! Otroci ji razlagajo, da res znajo sami vse urediti in da se bo oče kmalu vrnil …

Ko teta nerada odloži slušalko, ker zdaj ve, da je ne potrebujejo, si otroci oddahnejo.

»Le kdo ji je povedal, da smo sami?« vpraša Peter.

»Ljubezen in skrb za druge je to,« je teto in sorodstvo branila Manca.

»No, smo jo pa le prepričali,« si je oddahnil Luka. Vsi so se strinjali, da so raje sami.


NALOGA
Prosi starše, naj ti povedo o kakšnem posebnem dogodku iz tvojih prvih let.


Kaj se je zgodilo
V rokopisu otroci berejo, kako je Marija tkala suknjo za odraslega Jezusa, ki odhaja od doma. Pokliče jih teta Julka. Komaj jo prepričajo, da zmorejo biti sami, dokler se ne vrne oče.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma