Nepričakovan obisk


Končno je klical oče. Njegove novice so bile dobre in slabe, kakor vzameš. Mamo so zdravniki uspešno operirali in zdaj je zunaj vseh nevarnosti. Le še kakšen dan bo morala ležati v bolnišnici, pa bo spet zdrava. Kaj bodo zdaj naredili oni? Oče bi seveda rad prišel k njim, pa mora ostati pri mami! Najbolje bi bilo, da se otroci vrnejo domov. Res pa je škoda, da bi iz miru in s čistega zraka hodili v dolino. So dovolj veliki, da bodo sami preživeli nekaj dni? Kako jim gre? So lačni? Jih je strah? Hočejo, da pride k njim teta?

»Seveda smo lahko sami,« je hitro rekel Luka in vsi trije, ki so stali poleg, so vneto kimali. Seveda so lahko sami! In vsak dan bodo večkrat poklicali očeta, da ga ne bo skrbelo!

Ko so ravno hoteli spet stopiti na podstrešje, da bi do konca preiskali skrinjo, je potrkalo na vrata. Odprli so in pred njimi je stal skrivenčen starček.

»Ni več Jošta, kajne?« je skozi majcena očala mežikal vanje.

»Ne, Jošta ni več,« so v zadregi odgovorili. »Kočo je zapustil našemu očetu,« se je oglasil Luka.

»Oče? Misliš tistega zdravnika iz mesta, ki je vedno prihajal z otroki?«

»To smo mi,« je rekla Manca.

»O, vi! Vem, da vas je imel Jošt rad! Pred leti mi je pripovedoval, da bo vse zapustil vam. In zadnjič v bolnišnici mi je povedal, da ga obiskujete tudi vi. Srečen je bil, da vas je imel,« je rekel starček.

»Vemo. In res je vse zapustil nam, tudi veliko skrinjo na podstrešju. In v njej smo našli latinsko Sveto pismo in rokopis in …«

»Kakšen rokopis?« se je zavzel starček.

»Zgodba o Mariji je. O tem, kako je Marija brala iz Svetega pisma, Siraha,« je rekla Manca.

»Zanimivo, res. Tudi Jošt je vedno govoril o Sirahu. Da je to najbolj zanimiva knjiga Stare zaveze. Da je Sirah pisal v podobnih okoliščinah, v kakršnih živimo mi danes. Da so njegove besede popolnoma razumljive in uporabne za vsakega človeka. Vedno mi je bral ali na glas govoril delčke Sirahove modrosti,« se je spomnil starček. »Kadar sem ga pregovarjal, naj pride dol v vas živet med ljudi, mi je vedno v Sirahovi knjigi poiskal tole.«

Starček je iz malhe privlekel oguljeno knjigo in otroci so začudeni ugotovili, da več ljudi nosi Sveto pismo vedno s seboj! Starček je knjigo odprl tam, kjer je imel zataknjen listek, in je bral:

Sonce se ob zori prikaže in oznanja,
čudovita naprava je, delo Najvišjega.
Velik je Gospod, ki ga je naredil,
na njegove besede hiti po svoji poti.
Lepota neba je veličastvo zvezd,
lesketajoč okras na Gospodovih višavah.
Na besede Svetega, na njegovo sodbo bodo stale tam in ne bodo odpoklicane s svoje nočne straže.
(prim. Sir 43,2–18)

Vidite, ni mogel zapustiti samotne lepote gora, kjer je nebo in so zvezde blizu. S Svetim pismom, s Sirahom mi je povedal to resnico.«

»Kako pa je znal? Saj je njegovo Sveto pismo vendar napisano v latinščini!« se je zdaj spomnil Peter. »Kdo mu je pa prevedel vse to?«

Starček se je obotavljal, potem pa so zaslišali: »Sam je razumel latinsko!«

Drug čez drugega so začeli spraševati, kako je to mogoče. Pastir Jošt pa latinščina! Kje se je naučil? Kdaj? Kako? Starček pa je kar molčal, in ko so utihnili, je rekel:

»Na nekatera vprašanja v življenju, če so skrivnost drugih ljudi, ne morete dobiti odgovora. Morda kdaj pozneje … Toda povedati vam moram nekaj pomembnega. Obljubil sem Joštu. V moji staji na planini je zaboj, ki mi ga je zaupal v varstvo. Obljubil sem mu, da vam ga izročim, ko pridete. A je pretežak, da bi ga jaz sam prinesel sem dol. Naj pride oče ponj, ko se vrne iz doline.«

Ko je to rekel, se jim je prijazno nasmehnil in po tihem zaprl vrata za seboj. Oni pa so kar obsedeli in si niso mogli oddahniti od skrivnosti. Še en zaboj zanje! O, kako hitro hočejo videti, kakšno bogastvo je v njem!



NALOGA
Na travniku poglej, koliko rož cveti.


Kaj se je zgodilo
Oče je sporočil, da je z mamo vse dobro, le kakšen dan mora še ostati v bolnišnici. Odločijo se, da bodo otroci sami počakali, da se vrneta. Obišče jih starček in jim pove, da je v njegovi staji na planini zanje še en zaboj.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma