V prvem delu knjige z naslovom Romanje – popotovanje v veri avtor predstavi romanje. Pojav romanja je znan v vsej zgodovini: od takrat, ko je človek začutil globljo potrebo po stiku z božanstvom in je zato z darovi in prošnjami začel zahajati na njemu posvečene kraje, pa vse do romanj, kot jih poznajo večja svetovna verstva: islam, hinduizem in budizem. Poseben del študije govori o krščanskih romanjih, kjer se srečamo s teološko razlago in z biblično utemeljitvijo, nato pa so shematično prikazana krščanska romanja skozi zgodovino.

Slovenski izraz romanje izhaja iz besede Roma, Rim, ker je pač tja zahajalo največ romarjev. Skozi zgodovinsko perspektivo se srečamo z romanji v preteklosti in danes. Spoznamo poti in cilje slovenskih romanj po Evropi in po domači deželi. Ta del se tudi navezuje na drugi, obsežnejši del monografi je z naslovom Božje poti pripovedujejo, v katerem se sprehodimo po slovenskih božjih poteh ob fotografi jah inž. Marijana Smerketa.











586 strani
867 barvnih fotografij
205 slovenskih božjih poti


Zgodovina, umetnostni zakladi, legende, uslišanja, ...


Glavna škofijska romarska središča
Barvni zemljevid z oznako božjepotnih krajev



Kardinal dr. Franc Rode: »Vsebinsko bogato, strokovno zanesljivo, jasno in prijetno pisano knjigo Francija Petriča toplo priporočam vernim bralcem. Tistim, katerih zgodovinski spomin je že malo zbledel in so se njihove krščanske korenine nekoliko osušile, pa bo ta prikupna in lično opremljena knjiga lahko priložnost za poživitev spomina in vrnitev h koreninam njihovega bitja.«


Franci Petrič: »Monografija v sliki in besedi predstavlja 205 božjih poti v Sloveniji. Vsaka izmed njih je zanimiva, saj ti kraji privlačijo romarje, mlade in stare, zdrave in bolne, družine in posameznike, pobožne in radovedne, dobrotnike in žeparje, oznanjevalce in goljufe. Skupna vez vseh romanj nekoč in danes ostaja ista: poživitev sveta vrednot. Zato je kot miroljubna mešanica ljudi vseh stanov, kultur, izobrazbe, narodov in ras predpodoba in predokus idealnega Človeštva.«


Alfred Hoppe: »Slovenske dežele imajo neko posebnost: odlikujejo se po velikem številu svetišč po gorah. Kjer koli narava ponudi lepo vzpetino za to, Slovenci sezidajo cerkev. Znano je, da lahko od Sv. Petra, malega kraja v bližini Brezij, človek vidi s prostim očesom kar 120 cerkva. Svetišč po gorah je po vseh slovenskih deželah po naši posplošeni oceni okrog tisoč ali celo več. Ali so te pogosto velike, lepe bogoslužne zgradbe potrebne? Na to je le en sam samcat odgovor: Ne, niso potrebne! To potrjuje tudi praksa: večina teh cerkva je vse leto prazna, ljudje jih ne obiskujejo; to počno le v določenem času v procesijah pa tudi posamezni verniki, združeni v skupine. Ali naj torej to prošnjo slovenskega ljudstva grajamo? Naj graja, kdor hoče! Mi, osebno, ne bomo nikdar soglašali s tem grajanjem. Nasprotno: srčno se veselimo ljudstva, v katerem je čutiti toliko idealnega, tolikšno češčenje Boga, moč vere in v katerem je skrito toliko poezije, da si ne dela skrbi s ponižujočimi vprašanji o potrebnosti in koristnosti, marveč edino in samo sledi visokim nagibom srca …«

VEČ