Zapri
Iskanje

»Sredi naroda je zazijal prepad«

Za vas piše:
Stanislav Zore
Objava: 16. 05. 2015 / 18:54
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:23
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Sredi naroda je zazijal prepad«

Homilija msgr. Stanislava Zoreta na Brezjah ob somaševanju slovenskih škofov za vse žrtve medvojnega in povojnega nasilja.


Spoštovani gospodje škofje, dragi bratje duhovniki in diakoni, dragibogoslovci, dragi redovniki in sestre redovnice, spoštovani predstavnikidržavnih oblasti in civilno družbenih organizacij, dragi bratje in sestreromarji. Priromali smo k Mariji Pomagaj, da bi se njej in po njej dobremu Bogus hvaležnostjo poklonili ob spominjanju 70-letnice konca druge svetovne vojne.Z molitvijo zahvale se oziramo v čas, ko se je po šestletni morji končalogorje, ki je pomorilo 50 milijonov ljudi, od tega jih je trideset milijonovumrlo med civilisti.

S kakšnim hrepenenjem so ljudje pričakovali ta dan. Dan, ko bi utihniloorožje. Dan, ko jih ne bi bilo več strah. Dan, ko se ne bi bali oditi spat, kerne bi vedeli, ali bo noč minila mirno, ali pa bodo ponoči doživeli nenapovedanobisk, ki pogosto ni jemal samo imetja, živeža in živine iz hleva, ampak jemimogrede vzel tudi življenje tega ali onega gospodarja, žene, sina, hčere. Zobiskom je odšel v noč in nikdar več se ni vrnil. Kako težko so pričakovaličas, v katerem bi lahko orali svoje njive in kosili svoje travnike, v katerembi lahko želi svojo pšenico in se veselili polnih kašč. Kako težko sopričakovali čas, v katerem bi sosed spet lahko bil samo sosed. Čas, v kateremne bi bilo potrebno šepetati in se neprestano ozirati naokrog, če te morda neposlušajo nepoklicana ušesa. Hvala Bogu po Materi Mariji, da je ta dan prišel.Zlo, ki je šest let pustošilo po Evropi in je v vojno norost potegnilo vessvet, je bilo premagano.

Toda kako je mogoče, da se je mrtvaški ples 2. svetovne vojne sploh začel?Mislim, da lahko pritrdimo misli Dobrice Ćosića, ki pravi: „V sodobnem času sevsaka vojna začne z veliko lažjo. Večja je vojna, večja je laž o njenem cilju!“Kakšne obljube, kako svetlo prihodnost, kakšno veličino so svojemu naroduobljubljali njegovi voditelji. Kakšna blaginja, kakšna vsesplošna enakost inbratstvo sta zvenela iz besed. Vse te obljube so bile laž. Navdihoval jih jehudič, ki je „lažnivec in oče laži“ (Jn 8,44). Ljudje so verjeli besedam, ki sodonele iz zvočnikov. Dali so se prepričati, da morajo namesto orodja vzeti vroke orožje. Da jim zemlje ni treba obdelovati, ampak jo morajo osvajati. Dajim ni treba proizvajati dobrin, ampak jih lahko vzamejo bogatim. Verjeli socelo, da je treba za osvajanje zemlje in za jemanje dobrin drugim ubijati. Inso začeli ubijati. Jude, Rome, Slovane … Sosede, krajevne veljake, posestnike …

Res je, bratje in sestre. Niso se vsi dali prepričati, da je treba osvajatizemljo, da je treba jemati dobrine. Mnogi, najbrž kar večina, so bili v toprisiljeni. Raje bi orali njive in delali v tovarnah, a so jim porinili orožjev roke in jim zagrozili: ubijaj, ali pa boš ubit. Ker so mimo domov hodilerazlične vojske, največkrat ni bila odločitev posameznika, katera vojska ga bovzela s sabo. Ko so zahtevali, je moral z njimi – v nasprotnem primeru bitrpeli njegovi domači. Zaradi tega so naši možje in fantje nosili uniforme vsehvojskujočih se strani. In ko se danes Bogu zahvaljujemo za konec 2. svetovne vojne,lahko samo v spoštljivi grozi priznamo, da mora naše bogoslužje ostajati zgoljna ravni zahvale za konec vojne in prošnja za mir. Takoj ko bi zapadliskušnjavi, da bi začeli slaviti zmago, bi začeli deliti ljudi, ki so bili ne posvoji krivdi in največkrat tudi ne po svoji odločitvi na tako različnihstraneh.

Zato me strese mraz, ko z neznosno lahkostjo in neodgovornostjo lepimoljudem etikete in prištevamo ene med heroje in druge med izdajalce domovine.Res je, da heroje potrebujejo režimi tega sveta, Bog pa, ki je edini gospodarin sodnik zgodovine, zmaguje z mučenci. Slava herojev traja tako dolgo, doklerobstajajo njihovi spomeniki, mučenci pa so zapisani v knjige večnosti.

Res je, da se je pred sedemdesetimi leti s podpisom nemške kapitulacijeformalno končala druga svetovna vojna. A pri nas so bile razmere bistveno boljzapletene, na kar kaže tudi ugotovitev, ki jo je leta 1990 je izrekel tedanjipredsednik skupščine republike Slovenije: „S konstituiranjem te skupščine lahkomenimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila.“

Ne moremo si torej zatiskati oči pred vso resnico, saj nas bo po Jezusovibesedi resnica osvobodila. Ko je namreč en del Evrope proslavljal mir insvobodo, si je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na skrivaj ihtelza pomorjenimi. To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko inprirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa soostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. Prizadeti, ki niso smeli pokazatisvoje bolečine. Sirote, ki niso bile deležne sočutja in so bile desetletjazaznamovane. Ob koncu 2. svetovne vojne so nad enimi vihrale zastave, drugi paso jokali nad svojimi otroki in se niso dali potolažiti zaradi otrok, ker jihni več (prim. Jer 31,15).

Čeprav se je vojna končala, je po sredi našega naroda zazijal prepad, izkaterega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: „Kje je tvojbrat?“ (1 Mz 4,9). Ali kot je na sprejemu ob 70 letnici konca 2. svetovne vojnedejal predsednik republike: „Kako je mogoče, da smo skoraj tri četrt stoletjapo koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pane?“ Morebiti pa je sedaj, po sedemdesetih letih, končno napočil čas, da se vresnici ozremo naokrog in se vprašamo, kje so naši bratje. V zagovarjanjusvojega prav, v obrambi neomadeževanosti lastnih postopkov in korakov, vmistificiranju ideologij smo spregledali človeka: človeka, ki je z veseljemživel, človeka, ki je hrepenel po svobodi, človeka, ki se ni mogel odpovedatisvojim svetinjam in je zaradi tega moral umreti: človeku življenje lahkovzamemo, srca mu ne moremo vzeti nikoli, lahko si prilastimo oblast nadnjegovim telesom, ne moremo pa se polastiti njegove duše.

Zato smo se zbrali na Brezjah, dragi bratje in sestre. Zbrali smo se priMariji, ki jo tukaj kličemo z imenom Marija Pomagaj. Zbrali smo se pri tistiMariji, h kateri se je največkrat dvignil roteč glas bolj iz srca kot iz ustvernih na vseh straneh in v vseh uniformah, ko so bili prestrašeni in sodoživljali stisko. K njej so klicali tisoči, ki so jih gnali na morišče in jihpremišljeno, organizirano ubijali. K Mariji Pomagaj so skozi teh sedemdesetihlet prihajali tisti, ki niso imeli groba, na katerem bi prižgali svečo inizjokali solzo. Bolečino in žalost so prinesli k Mariji Pomagaj. In k njej soprihajali tudi tisti, ki so v tistih podivjanih časih ostali živi, da so se jizahvalili. Če boste utegnili, si poglejte votivne podobe okoli Marijinegaoltarja, pa boste spoznali, kaj vse je Marija Pomagaj z materinsko nežnostjoposlušala v vseh teh letih tukaj na Brezjah.

Kot kristjani se zavedamo, da mir neizmerno presega vse naše človeškeposkuse. Ljudje podpisujemo premirja in istočasno pripravljamo orožje za novovojno. Zato resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vednotudi sad našega sodelovanja z Bogom. To je papež Frančišek položil na srcediplomatskemu zboru pri Svetem sedežu, ko jim je dejal, da mir prihaja k namkot dragocen dar Boga, istočasno pa je to tudi osebna in družbena odgovornost,ki jo moramo sprejeti z vso prizadevnostjo. Kot kristjani ne moremo dvomiti, danam bo Bog naklonil tisto, kar potrebujemo, kot možje in žene pa, ki vsak dan napredujejona svojem zemeljskem romanju, smo odgovorni za graditev miru. Potrebno jekonkretno in usklajeno delovanje, dobro premišljena dejanja, predvsem pa, da jevsak v svojem malem ali velikem vsakdanjem svetu graditelj miru, čeprav imamorazlične naloge, dolžnosti in službe. Končni mir bo vzpostavljen šele tedaj, kobomo prebivali pod novim nebom na novi zemlji. Takrat, ko bo Bog uresničilbesede iz Janezovega Razodetje: Glej, vse delam novo. Do takrat pa bo mirpoložen v naše roke. Slonel bo na naši razumnosti in človečnosti, ogrožala paga bosta naše prepričanje v svoj prav in naša nepremišljenost. Najbolj pa bomir ogrožen takrat, kadar bodo v našem svetu ideologije dobile prednost predčlovekom, kadar bodo ideje pomembnejše od brata.

Ob našem romanju in ob dejstvu, da je papež Frančišek napovedal sveto letoBožjega usmiljenja, mi že nekaj časa ne da miru naslednje razmišljanje. Kot semže omenil, je ob koncu vojne sredi našega naroda zazijal prepad. Na eni straniso ostali heroji in tisti, ki so jih poveličevali in slavili, na drugi straniso ostali pomorjeni in tisti, ki so za njimi žalovali, jih objokovali in zanjemolili. V sami sredini pa so ostali tisti, ki so morili. Ne tisti, ki so daliukaze in so vodili morijo, pač pa tisti, ki so stali ob breznih in žrtvah. Kopomislim nanje, se mi prav ti zdijo največje žrtve. Heroji so se jimodpovedali. Ko so bolj ali manj prisiljeni opravili svoje, jih niso večpotrebovali. Zamolčali so jih, jih skušali pozabiti. Marsikateri je moral tudiumreti. Žalujoči so imeli oči preveč zalite s solzami, da bi mogli prepoznatinjihovo izobčenost, njihovo trpljenje. Zato vas danes prosim, pa ne da bipozabili na njihova dejanja, pač pa da jih v svojem krščanskem usmiljenjuizročite Božjemu usmiljenju. Naj se dotakne njihovih src, naj jih napolni skesanjem in tudi njim povrne mir, po katerem hrepenijo kakor nočna straža pojutranji zori.

Dragi bratje in sestre, po Mariji Pomagaj danes prosim usmiljenega Boga, kise je k človeštvu sklonil v svojem Sinu, naj nam podari duha odpuščanja. Najbesede apostola Pavla v Pismu Efežanom: „Bodite drug do drugega dobrosrčni inusmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustilv Kristusu“ (Ef 4,32), postanejo naše življenjsko vodilo. Odpuščanje v ničemer nepogojuje in spreminja resnice. Kristusova molitev za odpuščanje na križu ni vničemer spremenila dejstva križanja. Jezusa pa je osvobodila, da je lahko rekelsvoje zadnje besede: „Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.“ Tudi mi zodpuščanjem izročimo vse mrtve v Očetove roke. Hkrati pa naj se po Mariji kBogu dviga naša ponižna in iskrena prošnja za naš narod in za vse narode sveta:Marija Pomagaj, varuj nas vojne. Oče miru, nikoli več vojne. Amen.

 

Fotografije: Tatjana Splichal

 

Nalaganje
Nazaj na vrh