ljubljanskega nadškofa in metropolita, msgr. Alojza Urana



Pozdravljeni vsi, ki iščete in ljubite življenje!

Vse okrog nas se prebuja v novo življenje. Brezštevilne oblike in vrste kar tekmujejo med seboj, da bodo mogle svoje bivanje čimbolj razviti. Kljub minljivosti se do konca borijo za življenje.

Edino človek, ki se svoje umrljivosti zaveda, se lahko ujame v zanko utrujenosti, naveličanosti in obupa. Vse bi naredil, da bi svojo bivanjsko ogroženost odstranil ali nanjo vsaj pozabil. Potem postane življenje še težje.

Veselo oznanilo velikonočnega jutra pa nam odpira nov pogled. Upanje ni samo optimizem, pravo upanje je »obup, premagan z vero v Jezusa Kristusa«. Upanje je povezano z občestvom in ima zadnji razlog: večno življenje.

Kdor veruje v Kristusa in je s krstom vstopil v njegovo smrt, bo deležen tudi njegovega vstajenja, zato je križ naš spremljevalec, obenem pa tudi vir novega upanja. Odkar je Kristus izbral pot križa, nam je jasno pokazal pot, resnico in življenje.

Če danes vsak dan »okušamo« smrt, je tudi zato, ker smo se pozabili vključiti v izvir življenja. Evropa, ki zanika krščanstvo, zanika samo sebe in se izloča iz zgodovine. To velja tudi za našo Slovenijo. Žal se danes premalo srečujemo s Kristusom v svetlobi velikonočnega jutra. Tudi pri nas, se kljub močnim krščanskim koreninam, prečiščenim s trpljenjem, največkrat srečujemo s Kristusom velikega petka in velike sobote, ki je v svoji Cerkvi preganjan. Srečujemo pa ga tudi v vseh, ki so vedno pripravljeni govoriti resnico in pričevati zanjo. Samo resnica nas bo osvobodila.

Ob letošnji veliki noči smo povabljeni na srečanje s Kristusom, ki je prostovoljno sprejel izdajo človeštva in iz tega naredil čudež obnovljene ljubezni. Pomislimo na našo zgodovino. Kristus je bil obsojen v Rožmanu, zažgan v Volku, zaprt v Leniču in ubit v Grozdetu in tisoč drugih mučencih. Danes pa vsak dan trpi, ko je zaznamovan in bičan z lažjo, zavrnjen na straneh tiska in številnih medijev ter polit z obsodbami tistih, ki skušajo omadeževati Cerkev in njene pastirje. Kristus umira in vstaja tudi danes. Vstaja v majhnih skupinah, v velikih družinah, v ozdravljenih narkomanih, v skritih dušah, v tebi in meni, ko nasprotnikom podamo roko, ko odpuščanje zmaguje nad maščevalnostjo, ko pustimo, da Sveti Duh deluje za mir in edinost v človeštvu, ki je še zmeraj nesrečno razdvojeno. Vstaja na veliko noč vsakdanjega življenja. To je dan zmage dobrega nad zlim, ljubezni nad sovraštvom, milosti nad grehom, življenja nad smrtjo. To je zmaga Boga nad človeško bedo.

Zato se nikar ne bojte Kristusa! Nič vam noče vzeti, dati pa vam želi vse – svoje življenje. Posebej se ga oklenite bolni in trpeči, osamljeni in obupani. Vsi pa zaživimo v luči vstajenja: križ je postal edini izvir življenja in oznanilo upanja, ki ne vara.

Naj življenje vstalega Gospoda napolni tudi vas in naš svet, ki hrepeni po resnici, pravici in dobroti, ker kliče po Bogu. Felix Alleluja! Vesela velika noč!