Papež Benedikt XVI. je na veliko soboto zvečer v baziliki sv. Petra v Vatikanu vodil velikonočno vigilijo, med katero je ponovno zadonela aleluja kot izraz veselja nad Kristusovim vstajenjem. Kot so poročali pri vatikanskem radiu, je v homiliji spregovoril o želji človeštva, da bi našlo zdravilo nesmrtnosti in to zdravilo je Kristus. Tudi danes je želja po večnosti zelo živa, je dejal papež. Medicina si prizadeva najti zdravila za razne bolezni in celo zdravilo nesmrtnosti. Tudi če bi se zdravilo našlo in dokončno odmaknilo smrt ter bi živeli stoletja, se moramo vprašati, kakšno življenje bi to bilo. V takem življenju ne bi bilo mesta za mlade, v ljudeh bi ugasnila sposobnost za novosti in življenje bi postalo dolgočasno. Pravo zdravilo nesmrtnosti mora biti drugačno, je dejal papež. Ni dovolj, da bi nam omogočilo dokončno podaljšanje življenja. Pravo zdravilo nesmrtnosti mora spremeniti naše življenje od znotraj, v nas mora ustvariti novo življenje, ki bo dejansko sposobno živeti večno. In kar je novo v krščanstvu, v evangeliju Jezusa Kristusa, je prav to, da novo življenje prihaja od zgoraj. Po papeževih besedah pa ne vemo natančno, kako naj si to zdravilo predstavljamo.

Krščanska vera nas uči, da se to zgodi pri krstu, ko prejmemo božje oblačilo in postanemo Kristusova lastnina. Kristjan si oblači božje oblačilo vse življenje, ko živi v Kristusovi luči, se pripravlja na srečanje z Bogom, da bi z njim večno živel. Kristjanovo rast za večnost zelo lepo izrazi krstni obred kot vidno zahtevo v obliki odpovedi in obljub. V prvi Cerkvi je bil krščenec med odpovedovanjem obrnjen na zahod, ki je simbol teme, zatona sonca, smrti in torej oblasti greha. Krščenec je v tej smeri trikrat izpovedal svoj 'ne': hudiču, njegovemu miku sveta in grehu. Dokaj presenetljiv izraz mik sveta je v prvi Cerkvi pomenil zunanji sijaj poganskega bogoslužja in antičnega gledališča, v katerem so ljudje uživali, ko so zveri trgale obsojence na smrt. Odpoved miku sveta je bilo zavračanje kulture, ki je človeka vklepala v verige klanjanja oblasti, poželjivosti, laži in krutosti. Ta odpoved je bila zavračanje vsega, kar sveti Pavel imenuje 'dela mesa', ko pravi: 'Sicer pa so dela mesa znana. To so: nečistovanje, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, jeza, častihlepnost, razprtije, strankarstvo, nevoščljivost, pijančevanje, žretje in kar je še takega.' Taka oblačila kristjan pri krstu odloži, ker so to oblačila smrti.

Krščenec se je nato v prvi Cerkvi obrnil proti vzhodu, k simbolu luči, simbolu novega sonca zgodovine, ki je Kristus. Krščenec določi novo smer svojemu življenju, odloči se za vero v troedinega Boga, ki se mu ves izroči. Tako nas sam Bog obleče v oblačilo luči, v obleko življenja. Apostol Pavel ta nova oblačila imenuje dela ali sadove Svetega Duha in jih opiše z naslednjimi besedami: 'ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zestoba, krotkost, samoobvladovanje' (Gal 5,22).

V teku stoletij so se simboli spreminjali, toda bistvo krsta je ostalo isto. Krst ni le kopel in še manj nekak zapleten sprejem člana v skupnost. Zakrament krsta je vedno smrt grehu in vstajenje, prerojenje za novo življenje. Zdravilna rastlina proti smrti torej obstaja. Kristus je drevo življenja, ki nam je ponovno dostopno. Če se izročimo Kristusu, tedaj smo v življenju. Zato to noč vstajenja z vsem srcem pojemo Aleluja!, kot naroča apostol Pavel kristjanom v Filipih: 'Veselite se v Gospodu, in to zmeraj, ponavljam vam, veselite se' (Flp 4,4), je zaključil sveti oče svoj nagovor med velikonočno vigilijo.