FOTO: Pexels.


Ko se je pred dobrim letom ob pojavu epidemije koronavirusa ustavila industrija, promet in množični turizem, smo se nadejali, da se bo iz vsega skupaj vendarle izcimilo tudi nekaj dobrega – manj onesnaževanja okolja.

Stopnja onesnaženosti nad Kitajsko je dramatično upadla, količina dušikovega dioksida se je močno zmanjšala tudi nad Italijo, v Benetkah so po dolgem času znova videli ribe v kanalih in bolj bistro vodo.

Eno leto kasneje je že jasno, da smo se ob prvi priložnosti vrnili nazaj k svojim starim navadam. Vendar zdaj vsaj vemo, da jih je mogoče tudi spremeniti. In prav spremenjene navade naše okolje neizogibno potrebuje.

Smo že povsem zavozili?

Nenavadni vremenski pojavi, ki smo jim vse pogosteje priča, izginjanje ledenikov, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, … mnogi bijejo plat zvona, da smo ljudje že povsem zavozili planet, da smo največji sovražnik narave.

Spet drugi izpostavljajo, da so se v naravi vedno dogajale spremembe in da jih s tehnologijo lahko obvladujemo. Biologinja doc. dr. Tadeja Trošt Sedej z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani spomni, da je ekosistem nekaj dinamičnega, kroženje snovi, pretok energije.

»Je pa res, da je človek v zadnjih sto letih v njem povzročil velike spremembe,« dodaja. »Prej se je podnebje v 20.000 letih spremenilo za 3 stopinje. Zdaj smo v območju Alp od leta 1950 do zdaj spremenili temperaturo za 2 stopinji. Organizmi se na hitre spremembe težje prilagodijo.«

Ekologinja, ki se na fakulteti ukvarja s preučevanjem stresov na rastline, med njimi tudi onesnažil, ozona in ultravijoličnega sevanja, pove, da jo najbolj skrbi predvsem veliko število kemikalij v ozračju, v tleh in v vodi.

»V povprečju imamo kar 250 milijard ton izpustov kemikalij na leto in učinke vsega tega na zdravje je nemogoče testirati.«

Vendar glede naše okoljske prihodnosti ni črnogleda; verjame v človekovo notranjo moč, prilagodljivost in inteligenco, da bo v kritičnem trenutku dejansko nekaj spremenil. Tudi organizmi so k sreči fleksibilni in se do določene mere na spremenjene podnebne razmere lahko prilagodijo.

»Višje temperature in več padavin, to za rastline ni katastrofa. Ni res, da bi rastline kar vsepovprek izumirale; malo se umaknejo, si najdejo bolj ugoden prostor,« pojasni Trošt Sedejeva.


FOTO: Pexels.

Ljubljana s sredozemsko klimo

A podnebne spremembe se nezadržno stopnjujejo. Projekcije Agencije RS za okolje (Arso) kažejo, da se bodo do konca stoletja temperature dvignile še toliko, kot so se v zadnjih petdesetih letih. Mag. Jože Knez, od letošnjega aprila v. d. generalnega direktorja Arso, slikovito oriše: »Čez 50 let bomo v Ljubljani imeli takšno klimo, kot je danes v Novi Gorici.«

Oba sogovornika sta prepričana, da se bo na vse spremembe, ki se bodo dogajale s podnebjem v Sloveniji, z določenimi ukrepi in veliko napora mogoče prilagoditi. »Glede tega sem optimist,« pravi Knez.

»Kar se tiče globalne slike, pa sem pesimist. Podnebne spremembe bodo najbolj prizadele predvsem države tretjega sveta. Še naprej bodo povzročale povečevanje revščine v svetu, globalne konflikte, migracije itd. Posledice teh pojavov pa bo seveda čutila tudi Slovenija.«


FOTO: Pexels.

Robert Šifrer v boju za ohranitev sotočja Save Bohinjke in Save Dolinke:

Radovljiška upravna enota je pred dvema mesecema zavrnila izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo rekreacijsko-turističnega centra na Lancovem na območju sotočja Save Bohinjke in Save Dolinke pri Radovljici.

To je bil pravi mali čudež za Roberta Šifrerja, ki z družino živi le 200 metrov stran od sotočja in si v zadnjem letu skupaj z drugim krajani dejavno prizadeva za ohranitev te naravne vrednote državnega pomena.

Ko so prebivalci Lancovega pri Radovljici lani izvedeli, da zasebni investitor namerava ob sotočju rek Save Bohinjke in Save Dolinke zgraditi turistični kamp z 62 parcelami, so se tej nameri odločno uprli.

»Če bi vedel za ta načrt, ko sem leta 2008 kupoval gradbeno parcelo, je ne bi kupil,« pravi Robert Šifrer. Načrtovana investicija bi bistveno spremenila življenjsko okolje prebivalcev 15 hiš v neposredni bližini in seveda tudi drastično posegla v naravo.
Šifrerja v vsej tej okoljski zadevi najbolj moti »onesnaženost« institucij. »Inšpektorji in institucije bi morali delati v korist okolja, pa vse prepogosto popuščajo političnim pritiskom,« ugotavlja.

Moti ga tudi, da to, kar se dogaja na sotočju, nikakor ni primer dobrega gospodarjenja. »Gre predvsem za željo po hitri obogatitvi, ki pa ji ni prav nič mar za okolje, za najbližje prebivalce. Temelj dobrega gospodarjenja je, da spoštuješ okolje in človeka, ki v njem živi.«

In kaj ga vodi, da vztraja v bitki, ki bi jo marsikdo že zdavnaj opustil? »Gotovo želja po boljši prihodnosti: da bi imeli normalno gospodarsko okolje in da bi politika res opravljala svojo funkcijo,« pravi Šifrer.

»Čakanje in kazanje s prstom drug na drugega, kdo naj reši probleme, ne vodi nikamor. Moti me ta apatičnost, pomanjkanje vrednot. In okolje definitivno je vrednota, za katero se je vredno boriti.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (17/2021).

Preberite še:
- Portugalska: recikliran material za rožne vence SDM 2023
- Ekofrajerji [VIDEO]
- Hiša Mandrova
- Ugasnimo luči za podnebje: bazilika sv. Petra v temi