Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Pred papeževim obiskom (1): Kongo potrebuje sporočilo sprave

Mojca Masterl Štefanič
Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 24. 01. 2023 / 11:45
Oznake: Cerkev, Družba, Papež, Svet
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 24.01.2023 / 13:09
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Pred papeževim obiskom (1): Kongo potrebuje sporočilo sprave

Pred papeževim obiskom (1): Kongo potrebuje sporočilo sprave
Verniki v Afriki se z molitvijo pripravljajo na skorajšnji papežev obisk. FOTO: Vatican Media
Papež Frančišek 31. januarja letos potuje v Afriko: najprej bo obiskal Demokratično republiko Kongo, nato ga pričakujejo še v Južnem Sudanu.

Obisk afriške celine je bil predviden že v letu 2022: Vatikan je že objavil program obiska, obe državi gostiteljici sta imeli pripravljeni gesli in logotipa potovanja. Približno mesec dni pred predvidenim odhodom je bilo potovanje odpovedano, ker se je papež Frančišek v tistem obdobju soočal s hudimi bolečinami v kolenu, zato so mu zdravniki odločno odsvetovali kakršen koli dodaten napor.

Demokratična republika Kongo in Južni Sudan se že več tednov pospešeno pripravljata na sprejem težko pričakovanega gosta.

V začetku lanskega decembra so iz Vatikana vnovič potrdili, da bo papež izpolnil obljubo in vendarle obiskal Kongo in Južni Sudan: kot datum potovanja so navedli termin med 31. januarjem in 5. februarjem 2023. Sveti oče se torej na pot odpravlja čez teden dni, državi gostiteljici pa se že več tednov pospešeno pripravljata na sprejem težko pričakovanega gosta.

Demokratična republika Kongo

Po besedah avstrijskega misijonarja v Kongu, 88-letnega p. Johanna Kieslinga, želi papež z obiskom Demokratične republike Kongo spodbuditi spravo, ki jo ta nemirna srednjeafriška država nujno potrebuje. Po eni strani bo obisk verjetno »pokazatelj« številnih težav in krivic v Kongu ter opomin vodstvu države, naj vodi politiko v korist prebivalstva, je po navedbah avstrijskega Kathpressa dejal redovnik, ki trenutno deluje v mestu Lubumbashi na jugovzhodu države. Obenem je zaradi trenutnih nemirov pomembno spodbujati prizadevanja za mir in okrepiti prispevek krajevne Cerkve.

Kopanje koltana, surovine za mobilne telefone, je za prebivalce Konga prej prekletstvo kot blagoslov: rudarjenje izvajajo pod strašnimi kršitvami človekovih pravic.

P. Kiesling v DR Kongo deluje že 41 let. Kot je pojasnil, je po njegovem prihodu razvoj v državi sicer napredoval, vendar zelo počasi in z ovirami. Glavno zlo predstavlja razmah korupcije: čeprav je Kongo bogat z dragocenimi naravnimi viri, gre ves dobiček zunaj države, očitni razlog za to pa je, tako p. Johann, da politiki prejemajo podkupnine in nato sprejemajo zakone po željah mednarodnih korporacij.

Avstrijski misijonar obžaluje, da se papež Frančišek tokrat ne bo ustavil v Gomi, prestolnici nemirne pokrajine Severni Kivu na meji z Ruando, kot je bilo sprva načrtovano. V tej pokrajini kopljejo koltan, surovino za mobilne telefone, vendar je to za tamkajšnje prebivalce prej prekletstvo kot blagoslov: rudarjenje izvajajo pod strašnimi kršitvami človekovih pravic, kot so napadi in posilstva v okoliških vaseh, ki jih izvajajo zasebne vojske, poslane, da bi prebivalce zaščitile. Po besedah p. Johanna »tu ni pravih prizadevanj za mir. Papeževa navzočnost bi verjetno še jasneje pokazala na to odprto rano, kot to lahko stori njegovo bivanje v prestolnici Kinšasa«.

Cerkev za poštene volitve in izobraževanje

Papež bo podprl tudi Katoliško cerkev v Kongu kot pomočnico in glasnico ubogih in zatiranih. Za to zavezo pa je morala Cerkev najprej prestati naporen učni proces, je opozoril misijonar: tudi nekdanji diktator Mobutu (1930-1997) si je namreč kupil molk škofov – »z zneski, ki so se nato stekali v cerkvene socialne projekte, kot so bolnišnice za uboge, vendar so na koncu preprečili veliko prepotrebnih kritik«.

Medtem so znova odkrili izhodiščno vlogo Cerkve, kar se bo po mnenju avstrijskega misijonarja potrdilo na primer na volitvah, ki so znova predvidene leta 2023: Cerkev v Kongu prispeva k pravilnim in preglednim volitvam, saj vsakokrat usposobi več deset tisoč prostovoljnih opazovalcev in v primeru neskladij sproži proteste.

Najpomembnejši prispevek Cerkve k spremembam je njena vključenost v izobraževalni sistem.

Najpomembnejši prispevek Cerkve k spremembam pa je njena vključenost v izobraževalni sistem: država šole močno zanemarja, kar se med drugim pozna pri nizkih plačah učiteljev, ki trenutno znašajo okoli 130 ameriških dolarjev mesečno, to pa pogosto zadostuje zgolj za preživetje. Kot je pojasnil p. Johann, so bile stavke iz tega razloga pogosto preprosto prezrte, tako da je bil pouk včasih odpovedan več mesecev. Država se ne zanima za izobraževanje, ker je neizobraženim ljudem lažje vladati kakor izobraženim. Cerkev se poskuša boriti proti temu obžalovanja vrednemu stanju, še posebej salezijanci.

Izobraževanje je namreč »moralna nujnost«, tudi zato, da bi premagali verovanje v duhove, ki je še vedno navzoče kljub visokemu deležu krščanskega prebivalstva - to znaša 80 odstotkov. Ob različnih priložnostih – »od bolezni, katerih vzrok je nejasen, do prikrite zavisti nad boljšim pridelkom koruze pri sosedu« - so ljudje še vedno pogosto obtoženi »čarovništva«, zaradi česar so izključeni iz vaških združenj ali postanejo žrtve nasilja. Takšne tragedije so še posebej pogoste v vaseh, kjer ni šol, z izobraževanjem pa se takšni škodljivi pogledi zmanjšajo, pojasnjuje misijonar. Z gradnjo šol, pa tudi gradnjo vodnjakov ali zdravstvenih postaj se spodbuja razvoj celotnega območja.

Polna semenišča in novo razumevanje poslanstva

Katoliška cerkev v Kongu je po besedah p. Johanna izredno živahna. Vse vasi si prizadevajo zgraditi vsaj majhno kapelo in oblikovati svoje župnijsko občestveno življenje. Duhovniki pridejo občasno, da podelijo zakramente, sicer pa so občestva prepuščena lastnim pobudam. Na srečo pa je število duhovnih poklicev razmeroma veliko: p. Johann živi v centru za usposabljanje, v katerem je trenutno 85 mladih salezijanskih pripravnikov, vsako leto pa se jim pridruži od 25 do 30 novih. Redovna provinca Kongo je bila nedavno razdeljena iz kadrovskih razlogov in tudi zato, da bi zmanjšali potovalne razdalje v drugi največji afriški državi.

Med bogoslovci v Kongu ni čutiti velike težnje po Evropi, od 85 pa jih morda 15 pravi, da si nekoč želijo v misijone.

P. Johann je eden od zgolj treh duhovnikov, ki prihajajo iz Evrope. Kot pripoveduje, je bilo včasih ravno obratno: veliko je bilo misijonarjev iz Evrope in malo iz Konga. Danes pa je bolj pomembno, meni avstrijski misijonar, da evropska Cerkev potrebuje pomoč misijonarjev iz Afrike. Duhovniškim kandidatom pogosto financirajo študij teologije v Evropi, če se tam za nekaj let zavežejo pastoralni službi. Med bogoslovci v Kongu ni čutiti velike »težnje po Evropi, vendar jih od 85 morda 15 pravi, da si nekoč želijo v misijone«, še poroča salezijanec. Zaradi znanja jezika jih pot najpogosteje vodi v Francijo ali Belgijo.

(naslednjič: Južni Sudan)

Nalaganje
Nazaj na vrh