Življenje razumemo, če izhajamo iz ciljev. Glede na cilj zaslutimo, po katerem poti moramo iti. Setev presojamo po letini, po žetvi. Kot pravi apostol Pavel, je življenje človeka kot seme, ki je položeno v zemljo. Iz poganjka vidimo vrednost semena in zemlje.

Ali je mogoče živeti duhovno in hkrati drugače, kot narekujejo zadnje reklame, živeti tako, da se notranjost razkriva tudi navzven? P. Marko Ivan Rupnik na to vprašanje odgovarja pritrdilno. Kdor živi iz Duha, to tudi izžareva. Ljubezen se namreč ne more več izpolnjevati v mislih, v abstraktnosti, ampak nujno nagovarja, vključuje in preobraža snovni, telesni svet. Način, kako bivamo v prostoru, se oblačimo, prehranjujemo, izobražujemo, uporabljamo domišljijo, delamo, doživljamo uspehe in padce…, vse to začne razvajati novo življenje, določeno človeškost.

Vera postane moč lepote, duhovnost modrosti, sijaj brez sence. Kot zapiše pisec, smo poklicani »pokazati, da je naša vera osvobajajoča sila, sila ljubezni, ki spreminja vsako podrobnost in celoto v harmoniji lepote«.