Osmrtnice

Od rajnega smo se poslovili v ponedeljek, 19. julija, na pokopališču v Žireh, kjer je tudi pokopan.

Rajnega očeta Janeza priporočamo v molitev.

Janez Žakelj se je rodil kot osmi otrok, 27. 3. 1924 v Žireh. Kljub temu, da si je želel študija, ga je življenje pripeljalo v čevljarski poklic, v katerem pa je bil izredno zavzet in ustvarjalen. Z ženo Angelco roj. Rotar sta ustvarila topel dom šestim otrokom, v katerega sta sprejela še enega. Njegovo življenjsko pot so zaznamovale vojne preizkušnje in rusko ujetništvo. Vse je navduševal s svojim humorjem in neomajno voljo do življenja.

Priporočamo jo v molitev in blag spomin.

Žalujoči: hčerka Pavlinka z družino ter sinovi Jernej, Jože in Martin z družinami, vnuki, pravnuki ter ostalo sorodstvo Argentina, Slovenija, Nemčija, Švica, Španija, Anglija, julija 2021

Bil je pokončen človek, ljubeč mož, skrben oče, ljubezniv dedek in dober prijatelj. S svojim življenjem nas je razveseljeval in opogumljal. Pogrešamo ga, a vemo, da mu je zdaj lepo in da bdi nad nami in našimi življenji. Nikoli ne bomo pozabili njegove ljubezni.

Žalujoči: Žena Jelka s sinom Amadejem in hčerko Barbaro ter njunima družinama Ljubljana, julija 2021

Na praznik sv. Cirila in Metoda, zavetnikov slovenske salezijanske inšpektorije, katere predstojnik je bil svojčas, je v Skadru, v skupnosti, kjer je zadnja desetletja živel, umrl salezijanec duhovnik misijonar, potem ko je pred nekaj dnevi v krogu sobratov obhajal železomašni jubilej in v letu, ko bi dopolnil 80 let redovništva.

Inšpektor Marko Košnik s sobrati salezijanci in inšpektor Angelo Santorsola (inšpektor inšpektorije Južna Italija) Ljubljana, 6. julija 2021

Še tretjič v času enega leta nas je obiskala sestra smrt. Tokrat se ni ozrla po ostarelih in bolnih, kot doslej, ampak v naslednji rod. Nepričakovano, sredi življenja in načrtov, polnega idej za izboljšanje pomoči za skupno dobro, je ugrabila v domači dnevni sobi. Naj bomo žalostni? Naj bomo jezni? Veseli in hvaležni smo, da smo z njim in ob njem rasli, odrasli… živeli. Odslej bo on živel v naših srcih. Hvala vsem sorodnikom in prijateljem, ki ste ga imeli radi. Ki ste se od njega poslovili in ga pospremili na kraj zadnjega počitka. Nam izrekli sožalje in podporo, darovali cvetje, sveče in za sv. maše. Hvala vsem gasilcem domačega PGD Bizovik, predstavnikom Gasilske zveze Ljubljana, Gasilske brigade Ljubljana in ostalih društev ter pobratenega društva DVD Lipovljani, Hrvaška. Iskrena hvala gospodoma Franciju Petriču in Francu Rataju ter domačemu župniku bratu Mateju Štravsu za vso podporo, za opravljeno pogrebno slovesnost in darovano sv. mašo. Naj bo Bog vsem bogat plačnik!

Žalujoči: žena Marjana, hči Kaja z Žigo, sestri Barbara in Zorica z družino ter ostalo sorodstvo

Vsem, ki ga poznamo, bo ostal v lepem spominu kot zgled vere, dobrote in modrosti.

Žalujoči: žena Ljudmila in ostalo sorodstvo

Draga mama Ivanka, hvala Ti za vse vesele in težke trenutke. Hvala vsem, ki se jo spominjate.

Žalujoči: mož Anton z družino

Rodila se je 13. oktobra 1928 v Gančanih, župnija Beltinci. V družini je bilo deset otrok. Trije otroci so umrli v rani mladosti, sedaj živijo še tri sestre in en brat. Krstno ime s. Stanislave je bilo Terezija, saj se je rodila dva dni pred godom sv. Terezije Velike. Po zgledu svojih starejših rojakinj, Avguštine in Mihaele Gjörek iz Dokležovja (rodni sestri), Benedikte Markoja, Neže Zadravec in Terezije Vindiš, vse iz Dolnjega Prekmurja, je 16-letna stopila v samostan sester magdalenk v Studenicah. Po postulaturi (6 mesecev) in po noviciatu (2 leti) je kmalu po drugi svetovni vojni naredila začasne redovne zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine. Na slovesni praznik magdalenk, se pravi na praznik sv. Marije Magdalene, 22. julija 1948, pa je napravila večne zaobljube. Toda komaj je kot redovnica zaživela strogo in kontemplativno življenje, je prišla za magdalenski samostan v Studenicah in za vse sestre težka in usodna preizkušnja. Takratna oblast je leta 1949 samostan s celotnim posestvom in premoženjem nacionalizirala, samostan nasilno razpustila in redovnice pregnala, da so se razkropile. Priorico s. Jožefo Murkovič so 7. maja 1949 aretirali, 14. junija pa obsodili na eno leto zapora s prisilnim delom in zaplembo vsega samostanskega premoženja. (Kakšna ironija! Ko so pa vendar magdalenke delale na polju, da so se lahko preživljale.) Nekatere sestre so se vrnile domov k staršem, druge k sorodnikom ali znancem, mlajše pa so sprejele državno službo. Skupnega življenja ni bilo več mogoče obnoviti. Letopis z naslovom Cerkev na Slovenskem 1971 med redovnicami sploh ne omenja magdalenk. Šele Letopis slovenskih škofij 1978 jih spet omenja. Poimensko jih našteje 16, stanujočih na različnih krajih, Po razpustu je s. Stanislava nekaj let opravljala službo hišne pomočnice pri različnih družinah, nato pa se je za 15 let zaposlila kot delavka v obrtnem tapetništvu (od 2. avgusta 1954 do 28. februarja 1959). Končno je prevzela administrativno službo na takratnem škofijskem ordinariatu v Mariboru, kjer je službovala polnih 35 let (od 1. marca 1959 do 1994), najprej skupaj s katehistinjo Zvonko Kompare, nato pa s sedanjo uslužbenko administratorko gospodično Tončko Karničnik, vse do leta 1994, ko je zaradi srčnega infarkta (delne kapi) odložila svoje delo, se za kratek čas preselila v »svoje« Studenice, v skromno stanovanje, nato pa prišla v Maribor v dom za ostarele in onemogle duhovnike, kjer je preživela zadnjih 16 let. Čeprav ni bila v samostanu, je vendar živela magdalensko karizmo. Njena soba v domu je bila samostanska celica. Tam je tudi končala svojo daritev in tako kot zadnja magdalenka sklenila poslanstvo nekdaj slavnega magdalenskega samostana v Studenicah in magdalenskega reda v Sloveniji. Z besedami iz Knjige žalostink bi lahko vzkliknili: »O kako samotno stoji samostan v Studenicah, nekdaj poln sester!« (prim. Žal 1,1). Nekajkrat je poskušala oživiti magdalenski red in njegovo poslanstvo. Svojo življenjsko daritev je končala tri dni pred praznikom redovne zavetnice, sv. Magdalene, v 82. letu življenja in 62. letu redovništva. Za svoj bogat življenjski opus je prejela dvojno priznanje: posebno zahvalo in priznanje kot katehistinja ob 25-letnici Teološko-pastoralnega tečaja (20. maja 1989) pozneje pa je prejela še najvišje škofijsko odlikovanje – diplomo in medaljo A. M. Slomška za zasluge v službi mariborske škofije, sedaj nadškofije (16. novembra 1996). Pogrebni obred je v Studenicah v sredo, 21. julija, vodil nadškof metropolit Kramberger, ob škofu Smeju. V grobu magdalenk čaka častitljivo vstajenje pri podružnični cerkvi sv. Lucije. Tako se je uresničilo geslo magdalenk: »Našla sem Njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,4). Prav to so naslednji dan, na god sv. Marije Magdalene, brali v mašnem berilu po vsem katoliškem svetu.