Petersonove knjige, nekatere imamo tudi v slovenskem prevodu, so med našimi bralci izjemno priljubljene, veliko pozornost sta pritegnila tudi dva avtorjeva obiska v Sloveniji. Njegova zadnja knjiga z naslovom We Who Wrestle with God govori o psihološkem pomenu svetopisemskih zgodb. V nadaljevanju predstavljamo nekaj poudarkov iz pogovora, ki ga je s priljubljenim avtorjem pripravil urednik Spectatorja, Michael Gove.

Jordan Peterson se je novembra 2018 na povabilo založbe Družina srečal s svojimi slovenskimi bralci. FOTO: Tatjana Splichal

V uvodu sta se posvetila novi Petersonovi knjigi, v kateri se kanadski pisec ukvarja s svetopisemskimi zgodbami, da bi izpostavil, kako so pomembne, pomenljive in primerne za vsak čas. Prepričan je, da je prebiranje svetopisemskih zgodb v življenju nekaj nujnega, kajti če stvari, o katerih govorimo, ne poznamo dovolj dobro, hitro zaidemo s prave poti.

Preberite tudi: Jordan Peterson: Potrebujete otroka, družino, skupnost, sicer za družbo ni upanja

Na svetu obstaja neskončno število dejstev, je pojasnil Peterson, ki pa »neorganizirana, brez vrednosti in brez hierarhije ne morejo služiti kot vodilo«. Zgodbe nam sporočajo, katera dejstva so prednostna, zato so neizogibne. Svetopisemske zgodbe nam posredujejo temeljno sporočilo edinosti, za razliko od postmodernističnih zgodb o moči, ki vodijo v psihološki in družbeni propad.

Dokler so bile svetopisemske zgodbe temelj kulture naroda, so imeli ljudje večinoma natančno oblikovan pogled na svet, saj so te zgodbe »iz druge roke« odražale v večini vseh drugih besedil. Iz del klasičnih avtorjev svetovne književnosti je jasno razvidno, kako naj človek živi moralno, svetopisemske zgodbe pa ob vsej svoji raznolikosti vztrajajo pri enem samem gibalnem načelu. V sodobnem svetu je vere v Boga vedno manj, Bog je nedefiniran, ugotavlja Peterson. Za otroka pa dolgoročno ni nič bolj uničujočega, kot da odrašča brez očeta, in to velja tudi za »Božje otroke«.

Dejstvo, da Katoliški cerkvi uspeva vzdrževati krščanstvo že 2.000 let, po Petersonovih besedah »ni nič drugega kot čudež«.

Kristjan »v najglobljem smislu«

Peterson se ne strinja s trditvijo Richarda Dawkinsa, ki sicer zagovarja krščansko moralo, vendar v njej ne vidi nadnaravnih dejavnikov. Kanadski filozof meni, da sta naravno in nadnaravno nenehno dejavna v naših življenjih, povezavo med obema pa simbolno predstavlja Jezusovo rojstvo.

Na vprašanje, ali bi samega sebe označil za kristjana, Peterson odgovarja, da »v najglobljem smislu« vsekakor, »nisem pa značilen kristjan, ker stremim predvsem k razumevanju«. Kot pravi, je »nova vrsta kristjana«, in način, na katerega v svojem delu razpravlja o svetopisemskih zgodbah, je po njegovih besedah pritegnil veliko pozornost ravno tistih ljudi, ki so bili najbolj razočarani nad pristopom klasičnih Cerkva.

Tammy in Jordan Peterson. FOTO: Twitter/arhiv Družine

Peterson redno obiskuje cerkev z ženo Tammy, ki je postala globoko verna katoličanka. Tudi njegov odnos do obiskovanja cerkve se je korenito spremenil po hudi, okoli tri leta trajajoči bolezni. Kot pravi, do Cerkva ni kritičen, in dejstvo, da Katoliški cerkvi uspeva vzdrževati krščanstvo že 2.000 let, po njegovih besedah »ni nič drugega kot čudež«. Podobno velja za protestante, ki so opismenili ves svet, in pravoslavne, katerih bogoslužje, ki temelji na izročilu, »se je izkazalo za izjemno odporno proti nespametnim postmodernistom«.

Preberite tudi: Tammy, soproga Jordana Petersona: spreobrnjenje v katolištvo kot »vrnitev domov«

Družina v osrčju socialne politike

Jordan Peterson želi svetu posredovati privlačne zgodbe, vendar brez »naivnega optimizma«. Kot pravi, bi z veseljem podprl prizadevanje Zahoda za znižanje stroškov energije na najnižjo možno raven, zavrača pa dejstvo, da moramo naravo častiti. Ljudje bi morali biti modri skrbniki okolja, »očitno moramo skrbeti za to, kje živimo«, toda dosti lažje so »okoljsko ozaveščeni« ljudje, ki imajo dovolj ali preveč sredstev za vsakdanje življenje kot tisti, ki ne vedo, kako bodo prišli do naslednjega obroka za svojo družino.

Družina, »jedrna družina: mož, žena in otrok«, mora biti po mnenju Petersona v središču socialne politike. To seveda ne pomeni, da bi morali biti ljudje, ki tega ideala v svojem življenju niso mogli uresničiti, obsojeni na pogubo. Redki so tisti, ki se jih na ta ali oni način niso dotaknili ločitev, samohranilstvo ali vdovstvo: toda zaradi tega ne smemo žrtvovati ideala in ga nadomestiti z »idiotsko pluralnostjo«. Skoraj vse družbeno zlo, »o katerem levičarji nenenhno razpredajo«, lahko v veliki meri pripišemo dejstvu, da številni predstavniki mlajših generacij odraščajo brez očeta, je prepričan priljubljeni avtor.

V večini svetovnih družb še vedno stavijo na sposobnosti in jih nagrajujejo, temelj sposobnosti pa predstavljata poštenost in zanesljivost.

Peterson tudi meni, da spremembe v gospodarstvu niso odločujoč dejavnik pri tem, ali se ljudje odločajo za družino ali ne. Za »ekonomsko urejeno« življenje je treba preprosto »sprejeti odgovoren etos«. Seveda različni ljudje dobijo različne priložnosti, vendar »samo zato, ker ste revni, še posebej v zahodnem pomenu revščine, ne pomeni, da vam ves svet ni na dosegu roke«. To so ameriške sanje, pojasnjuje Peterson, ki jih med drugim živi trenutni podpredsednik ZDA J. D. Vance.

Človek v osnovi »ni žrtev okoliščin«: če ravnamo pošteno, če smo zanesljivi, če govorimo resnico in imamo ostro oko, bomo za to nagrajeni in bomo ekonomsko pridobili. V večini svetovnih družb še vedno stavijo na sposobnosti in jih nagrajujejo, temelj sposobnosti pa predstavljata poštenost in zanesljivost.

Preberite tudi: Jordan Peterson: katoličani ste naivni do »LGBT agende«

»Svet nujno potrebuje Evropo«

Na vprašanje o političnih smernicah v svetu, tako na ameriški kot na evropski celini, Peterson odgovarja, kako so »demokrati na ameriški celini dopustili, da so jih požrle uničujoče pošasti raznolike levice«. Kot klinični psihopatolog dobro ve, »kako izgleda senca različnosti: izgleda kot sterilizacija in pohabljanje otrok iz moralnih razlogov«, česar pa tamkajšnji demokrati ne (u)vidijo. Peterson upa na zmago zdrave pameti.

Tudi konservativni politiki v Evropi se še niso kaj dosti naučili iz vseh »klofut«, ki jih dobivajo na volitvah, in se zdijo »nesposobni zrelega razmišljanja«, tako Peterson, ki je trdno prepričan, da svet Evropo nujno potrebuje: »O moj Bog, katastrofa bi bila, če bi izgubili evropska prizadevanja. Težko si predstavljam kaj hujšega.«