Uradni program obiska se začenja danes, po srednjeevropkem času šele v poznopopoldanskih urah. Za začetek pa vam ponujamo pregled kanadske Cerkve, njene zgodovine, današnjih izzivov in njenih prizadevanj za staroselska ljudstva.

Zgodba o katolištvu v Kanadi sega do prvih evropskih naseljencev v Severni Ameriki, spominjajo pri spletnem portalu Vatican News. 7. julija 1534 je francoski duhovnik, ki je spremljal raziskovalca Jacquesa Cartierja, na obali polotoka Gaspé v takratni Novi Franciji (Nouvelle France) obhajal prvo sveto mašo. Francoska kolonizacija se je začela z ustanovitvijo mesta Québec leta 1608 in mesta Ville Marie, zdaj Montréal, leta 1642.

O uspehu katoliških misijonarjev pričuje tudi sv. Kateri (Katarina) Tekakwitha, znana kot »mohavška lilija« (1656-1680), prva domorodna svetnica Severne Amerike in zavetnica Prvih narodov.

Proces evangelizacije

V tem obdobju je več verskih skupnosti v Franciji na kolonizirana ozemlja poslalo može in žene, ki so opravljali intenzivno misijonarsko delo med tamkajšnjimi staroselskimi ljudstvi, vključno s Huroni in Algonkiji na zahodu, Siouxi na vzhodu in Inuiti na severu. Pomembno vlogo so odigrali jezuitski misijonarji, ki so se osredinili na evangelizacijo huronskih ljudstev. Njihovi misijoni so bili v 17. stoletju izjemno uspešni.

O uspehu misijonarjev pričuje tudi sv. Kateri (Katarina) Tekakwitha, znana kot »mohavška lilija« (1656-1680), prva domorodna svetnica Severne Amerike in zavetnica Prvih narodov, ki jo je Benedikt XVI. kanoniziral 21. oktobra 2012, nato pa jo je razglasil za zavetnico okoljevarstva, skupaj s svetim Frančiškom Asiškim.

Pomembno vlogo pri razvoju Katoliške cerkve so odigrale tudi Cerkve vzhodnega obreda, predvsem v zahodnem delu države, ki je doživel velik pritok priseljencev iz vzhodne Evrope, zlasti iz Ukrajine.

Osvojitev Kanade s strani Britancev med sedemletno vojno (1756-1763) je za Katoliško cerkev v Novi Franciji pomenila občutljivo obdobje. Kljub strogim omejitvam, ki so veljale za katoličane v anglikanskem kraljestvu, pa je Katoliška cerkev na kanadskih ozemljih zaradi Pariške mirovne pogodbe iz leta 1763 lahko še naprej rasla.

Leta 1841 je Zakon o uniji (ki ga je britanski parlament sprejel leta 1840) v celoti pravno priznal Cerkev v Kanadi in ji omogočil širitev tudi na angleško govorečih ozemljih. O njeni dinamičnosti med drugim pričuje širjenje številnih redov v Kanadi v 19. stoletju.

Pomembno vlogo pri razvoju Katoliške cerkve so odigrale tudi Cerkve vzhodnega obreda, predvsem v zahodnem delu države, ki je doživel velik pritok priseljencev iz vzhodne Evrope, zlasti iz Ukrajine. Danes je Ukrajinska cerkev največja Vzhodna cerkev v tej severnoameriški državi. Druge skupnosti vzhodnega obreda vključujejo slovaške, armenske, grško-melkitske, maronitske, kaldejske, sirsko-malabarske in sirsko-malankarske katoličane.

Trije papeževi obiski

Sv. Janez Pavel II. je bil prvi papež, ki je obiskal Kanado, in sicer med 9. in 20. septembrom 1980. Temu intenzivnemu apostolskemu potovanju, na katerem je potoval od vzhoda proti zahodu in se ob tem srečeval s staroselskimi skupnostmi, sta sledila še dva obiska: 19. in 20. septembra 1987, ko se je na poti z apostolskega potovanja po Združenih državah Amerike ustavil v Port Simpsonu v Britanski Kolumbiji in se srečal s kanadskimi staroselci, ter 23. in 28. julija 2002, ko se je udeležil svetovnega dneva mladih v Torontu.

V cerkvi Srca Jezusovega v Edmontonu se pripravljajo na papežev obisk. FOTO: Vatican Media

Večverska in večnarodnostna družba

Katoliška cerkev je trenutno največja verska skupnost v državi, saj katoličani predstavljajo okoli 44 odstotkov prebivalstva. Sledijo jim protestanti različnih veroizpovedi (ki predstavljajo skoraj tretjino), ki večinoma pripadajo Združeni cerkvi (kongregacionalisti, metodisti in prezbiterijanci), vključujejo pa tudi anglikance, luterane, baptiste in binkoštnike. Pravoslavnih kristjanov je manj kot 2 odstotka.

Obstajajo tudi različne verske manjšine, vključno z muslimani, judi, sikhi, budisti in hindujci. Leta 2011 je približno 7 odstotkov prebivalcev Kanade poročalo o pripadnosti muslimanski, hindujski, sikhovski in budistični religiji, vedno več Kanadčanov pa nima verske pripadnosti.

Danes Kanada sodi med najbolj »napredne« zahodne države, ki doživljajo korenite spremembe družbenih meril in vrednot.

Izziv sekularizacije

Kanadska družba je torej večverska, pa tudi večnarodnostna in večkulturna. To neizogibno vpliva na tamkajšnjo Katoliško cerkev in njene odnose z drugimi verskimi skupnostmi ter s kanadsko družbo na splošno: ta je v zadnjih desetletjih doživela globok proces sekularizacije, v katerega so vključene angleško govoreče province, pa tudi zibelka katolištva v državi: Québec.

Od šestdesetih let prejšnjega stoletja je v tej francosko govoreči provinci vedno več ljudi izstopalo iz Cerkve, ki je izgubila vodilno kulturno in moralno vlogo, kakršno je v preteklosti igrala v kvebeški družbi. Kazalec tega je razvoj območnega šolskega sistema, ki pridobiva vedno bolj posveten značaj, in sporne politike, ki so v odkritem nasprotju z naukom Katoliške cerkve.

Danes Kanada sodi med najbolj »napredne« zahodne države, ki doživljajo korenite spremembe družbenih meril in vrednot: te se odražajo v novih pravnih okvirih glede spornih vprašanj, kot so razmnoževanje z medicinsko pomočjo, status družine in zakonske zveze, evtanazija in samomor s pomočjo druge osebe. Ob vseh teh izzivih Cerkev vztrajno izraža svoje pomisleke ter zagovarja zaščito življenja od spočetja do naravne smrti in zaščito družine, ki temelji na zvezi moškega in ženske, nasprotuje istospolnim porokam (ki so v Kanadi zakonite od leta 2005), nadomestnemu materinstvu (ki je v Kanadi dovoljeno le na prostovoljni osnovi) in spodbujanju tako imenovane ideologije spola v šolah.

Kanadska Cerkev je dejavna zagovornica pravic staroselskih ljudstev, priseljencev, beguncev in preganjanih kristjanov po vsem svetu ter varstva okolja.

Zavezanost miru, človekovim pravicam in stvarjenju

Cerkev v Kanadi pa se skupaj z drugimi krščanskimi cerkvami in verskimi skupnostmi dejavno ukvarja tudi z drugimi pomembnimi vprašanji, vključno z mirom v svetu, razoroževanjem, trajnostnim razvojem, človekovimi pravicami in družbeno pravičnostjo.

To zavezo izvajajo prek škofovske Komisije za pravičnost in mir, stalnega odbora za razvoj in mir ter Kanadske katoliške organizacije za razvoj in mir, ki je bila ustanovljena leta 1967 z dvojnim ciljem: nuditi pomoč za razvoj svetovnega juga, beguncem ter žrtvam vojn in naravnih nesreč. Kanadska Cerkev je tudi dejavna zagovornica pravic staroselskih ljudstev, priseljencev, beguncev in preganjanih kristjanov po vsem svetu ter varstva okolja.

Kanadski škofje so že večkrat opozorili na negativne vplive nekritičnega rudarjenja na okolje in preživetje milijonov ljudi, predvsem v državah globalnega juga, kjer delujejo tudi kanadska rudarska podjetja. Leta 2013 je Komisija za pravičnost in mir objavila zbornik osmih osrednjih tem novejšega cerkvenega nauka, vključno z odnosom med »ekologijo človeka« in ekologijo okolja, ki ju papež Frančišek izpostavlja v svoji okoljski okrožnici Hvaljen, moj Gospod iz leta 2015, namenjeni skrbi za naš skupni dom.

Čeprav se je med evangelizacijo Kanade več misijonarjev in škofov zavzemalo za pravice staroselskih ljudstev, je žal del Cerkve prispeval k velikemu trpljenju, ki so jim ga prizadejali evropski naseljenci.

Pastoralna skrb za staroselska ljudstva

V tem okviru je kanadska Cerkev svojo pastoralno pozornost usmerila tudi v staroselska ljudstva v Kanadi, ki še danes nosijo posledice evropske kolonizacije. Med njimi so tri skupine: Prvi narodi, Inuiti in Métisi (potomci mešanih zakonov med francoskimi in škotskimi trgovci s krznom ter staroselskimi ženskami, ki so oblikovali posebno kulturo, skupinsko zavest in narodnost na severozahodu Kanade).

Čeprav se je med evangelizacijo Kanade več misijonarjev in škofov zavzemalo za pravice staroselskih ljudstev, je žal del Cerkve prispeval k velikemu trpljenju, ki so jim ga prizadejali evropski naseljenci.

Kanadski škofje so se zavedali odgovornosti in pomanjkljivosti Cerkve ter podpisali Deklaracijo Združenih narodov o pravicah staroselskih ljudstev, sprejeto leta 2007. Cerkev tudi dejavno podpira priznavanje pravic staroselskih ljudstev v Kanadi (vključno s pravicami do zemlje njihovih prednikov in dostopa do naravnih virov v državi) z intenzivnim zagovorništvom, izobraževanjem in kampanjami ozaveščanja. Poleg tega sodeluje s Skupščino Prvih narodov za izboljšanje življenjskih razmer staroselskih skupnosti, ki se še vedno soočajo z najvišjo stopnjo revščine v Kanadi.

Spomenik v čast preživelim gojencem internatske šole Ermineskin v Maskwacisu v kanadski provinci Alberta. FOTO: Vatican Media

Sistem internatskih šol

Ena najtemnejših plati zgodovine kanadske Cerkve je sistem internatskih šol, ki ga je financirala kanadska vlada in so ga vodile cerkvene ustanove, namenjen pa je bil prisilnemu vključevanju staroselske mladine v evrokanadsko kulturo. Otroke staroslecev so ločili od njihovih družin in jih namestili v internate. Šole so a ta način razdejale življenja in skupnosti, številni otroci pa so bili zanemarjeni in zlorabljeni, kar je povzročilo dolgotrajne težave v staroselskih skupnostih. V 19. in 20. stoletju je bilo te šole prisiljenih obiskovati okoli 150.000 otrok pripadnikov Prvih narodov, Inuitov in Métisov.

Od zaprtja zadnje šole leta 1997 so nekdanji učenci zahtevali priznanje in odškodnino, zaradi česar je bil leta 2007 podpisan Sporazum o ureditvi indijanskih internatskih šol, leta 2008 pa se je takratni predsednik vlade Stephen Harper uradno javno opravičil vsem prizadetim.

Kanadska komisija za resnico in spravo je v sedemletni preiskavi, zaključeni leta 2015, ugotovila, da je med obiskovanjem teh šol zaradi zanemarjanja, bolezni in zlorab umrlo več kot 3.000 otrok.

Med srečanjem z vsemi tremi staroselskimi delegacijami 1. aprila letos je papež prosil odpuščanja zaradi »obžalovanja vrednega ravnanja nekaterih članov Katoliške cerkve«.

Odkritje nekaj deset neoznačenih grobov na območju internatske šole Kamloops v Britanski Kolumbiji konec maja 2021 je javnost opozorilo na to tragedijo, kanadski škofje pa so septembra istega leta izrekli uradno opravičilo in obljubili 30 milijonov kanadskih dolarjev v podporo procesu ozdravljenja in sprave. Zavezali so se tudi, da bodo sodelovali z voditelji Prvih narodov, Inuitov in Métisov pri odkrivanju resnice ter v programih zdravljenja vseh prizadetih.

Kanadskim škofom se je pridružil tudi papež Frančišek, ki je 6. junija lani poslal sporočilo, v katerem je izrazil svojo bližino žrtvam, 28. marca in 1. aprila letos pa se je srečal z delegacijami kanadskih ljudstev Prvih narodov, Inuitov in Métisov ter prisluhnil njihovim zgodbam o življenju v internatskih šolah. Med srečanjem z vsemi tremi staroselskimi delegacijami 1. aprila je papež prosil odpuščanja zaradi »obžalovanja vrednega ravnanja nekaterih članov Katoliške cerkve« in ob tem poudaril, da je ob slišanem občutil veliko ogorčenje in sram. »Brez pravega ogorčenja, brez zgodovinskega spomina in brez zavezanosti k učenju iz preteklih napak problemi ostanejo nerešeni in se vedno znova vračajo,« je dejal Frančišek in v nedeljo, 17. julija 2022, med opoldansko molitvijo angelovega češčenja znova izrazil »svojo žalost in solidarnost zaradi škode, ki so jo utrpeli«.

Dialog z drugimi Cerkvami in verskimi skupnostmi

Katoliška cerkev v Kanadi pri številnih vprašanjih tesno sodeluje z drugimi krščanskimi skupnostmi prek Kanadskega sveta cerkva, katerega stalna članica je postala leta 1997. Prav tako ima dobre odnose z drugimi v Kanadi navzočimi verskimi skupnostmi, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju ter vrednotah sožitja in solidarnosti.