Nadaljevanje iz: Stanko Vuk, Emil Cesar, Trst, umor v ulici Rossetti [7]

Martin Brecelj je v Primorskem dnevniku v Trst 18. septembra 2016 objavil prispevek V Rossettijevi ulici so streljali trije pripadniki VOS OF (s podnaslovom Knjiga Anatomija političnega zločina bo vsak čas izšla pri tržaški Mladiki), pravzaprav epilog iz knjige, v njem pa obelodanil svoja spoznanja na osnovi obsežnega študija literature, predvsem pa arhivskega gradiva, in tudi kakšnega pričevanja. Na osnovi številnih indicev in tudi dokazov mu je uspelo rekonstruirati dogajanje, da so umor dr. Stanka Vuka, Danice Tomažič in dr. Draga Zajca 10. marca 1944 v Trstu izvršili komunisti oziroma njihova čeka, Varnostno-obveščevalna služba (VOS). Takole je napisal.

Danica Tomažič in Stanko Vuk skupaj na stopnicah.

Vsi trije ubiti so že prestala hude preizkušnje in so veliko obetali

Ko zaključujem to svoje delo, mineva dobrih 72 let od 10. marca 1944. In vendar umor dr. Stanka Vuka, Danice Tomažič in dr. Draga Zajca še vedno vznemirja slovensko javnost, zlasti na Primorskem, kakor dokazujejo članki, pisma uredništvu in celo polemike v Primorskem dnevniku iz zadnjih let.

Razlogov za to je več. Nekateri zadevajo žrtve /uporaba pojma žrtve je v vsesplošni uporabi, kar zamegli bistvo, bolj natančno je: ubite, op. I. Ž./. Tri mlada življenja so bila pokončana med vojno, a ne na bojnem polju, temveč v mestnem stanovanju. Vsa tri so že prestala hude preizkušnje in so veliko obetala. Za nobeno od treh žrtev ne bi mogli oziroma smeli trditi, če je to sploh smiselno reči, da si je takšen konec zaslužila, pa tudi njihove družine so bile kruto ali kar mučeniško prizadete. Še zlasti Tomažičevi so se znašli v vrtincu najhujšega zla, kar ga je v teh krajih premoglo 20. stoletje.

Zločin je bil politično motiviran

A ta zločin nas vznemirja najbrž tudi zaradi razlogov, ki zadevajo morilce. Ti so bili očitno politično motivirani, glavna tarča njihove akcije pa sta bila Danica Tomažič in še zlasti njen mož Stanko Vuk. To dokaj jasno prihaja do izraza že v prvem delu pričujoče raziskave. Razsodbo preiskovalnega sodnika, češ da je šlo za rop, demantirajo izsledki policijske preiskave, pa tudi biografski podatki o žrtvah in prve javne reakcije po zločinu, ki so bile izrazito politično nastrojene.

Še bolj vznemirljivo je najbrž dejstvo, da je za zločin mogoče na osnovi tehtnih indicev osumiti ljudi z različnimi političnimi predznaki, resnici na ljubo domala vse strani v državljanski vojni, ki je divjala med drugim svetovnim spopadom na Slovenskem, zlasti v t. i. Ljubljanski pokrajini. Zato ta krvavi dogodek ponuja zrcalo, v katerem se lahko vsaka od vpletenih strani v tej slovenski katastrofi sooča s svojimi najslabšimi potezami.

Trst, večstanovanjska stavba v Rossettijevi ulici, kraj komunističnega zločina 10. marca 1944.

»Nasprotniki OF« bi lahko Vuka »odstranili« na drug način

Zločin bi lahko zagrešili nasprotniki OF. Razloge za to bi imeli, saj sta se zakonca Vuk opredeljevala za OF in se odpravljala v partizane. S tem korakom bi Stanko Vuk obrnil hrbet marsikateremu svojemu nekdanjemu somišljeniku ali vsaj političnemu sopotniku. Toda v drugem delu raziskave ugotavljam, da razlage, ki izhajajo iz te možne motivacije, odpovejo, kadar morajo pokazati na materialne izvršilce zločina. Drugače bi bilo, če bi se recimo Stanko Vuk, Danica Tomažič in Drago Zajc znašli v katerem od tržaških zaporov ali v Rižarni ali v drugih nacističnih koncentracijskih taboriščih, kakor se je zgodilo Borisu Pahorju, Bernardu Šemerlu, Borisu Cergolju, Zori Perello in mnogim drugim, ki smo jih srečali v tej raziskavi. Poleg tega dosedanje tovrstne razlage niti ne ponujajo pravih odgovorov na eno ključnih vprašanj zagonetke iz Rossettijeve ul., kako je namreč mogoče, da nepričakovan prihod dr. Zajca k Vukovim ni ustavil morilcev.

Indici in dokazi o motivaciji za umor Stanka Vuka 

Toda zločin bi lahko prav tako zagrešili pripadniki OF, še zlasti pa komunisti v njenih vrstah, saj so od vsega začetka na to možnost mnogi opozarjali, posebno utemeljeno policijski preiskovalci. Kot se je izkazalo v tretjem delu te raziskave, je dejansko mogoče za takšno razlago najti ne le verodostojno motivacijo, ampak tudi kopico dokazov, ki omogočajo izsleditev materialnih izvršilcev zločina, njegovih navdihovalcev in dokaj ozkega kroga ljudi, v katerem je bila sprejeta odločitev o usmrtitvi.

Trst, pokopališče pri sv. Ani, grobnica Tomažič z grobom umorjenih zakoncev Danice in Stanka Vuka. FOTO: Ivo Žajdela

Umor je izvršila Varnostno-obveščevalna služba OF

V svoji rekonstrukciji ugotavljam, da je šlo za likvidacijo Varnostno-obveščevalne službe OF. Izvedli so jo načelnik VOS na južnem Primorskem Vidko Hlaj ter vosovska varnostnika Albert Gruden in Slobodan Šumenjak. Zajc ni bil njihova glavna tarča, njegov nepričakovan prihod pa jih ni ustavil, ker so vedeli, da pri OF ni dobro zapisan. Poleg Hlaja so krvavi dogodek navdahnili vosovski informatorji Albert Rusjan, Boris Cergolj in verjetno Bernard Šemerl, ki so v ovadbah pogreli stare zamere na račun Danice Tomažič in Stanka Vuka še iz časov, ko so sodelovali s Pinom Tomažičem. Njuno likvidacijo pa so naročili člani CK VOS ali komunistični voditelji, ki so bili pristojni za nadziranje VOS na Primorskem. Še najbolj verjetno sta bila pri tem vpletena Edo Brajnik in dr. Aleš Bebler.

/Naj tu dodam, da so zgornji Brecljevi stavki najbolj možna osnovna informacija. V knjigi Anatomija političnega zločina je vse te nanizane podatke podrobno in obširno utemelji. Naj za ilustracijo dodam sken samo enega od mnogih poglavij v knjigi Anatomija političnega zločina z naslovom Zagonetni umik iz Trsta po 10. marcu, str. 133–141, op. I. Ž./

Martin Brecelj, Zagonetni umik iz Trsta po 10. marcu

Stanko Vuk je kot avtonomna in kritična osebnost pomenil »oviro«

Po tej rekonstrukciji sta bila zakonca Vuk ubita, ker sta se opredeljevala za OF in se odpravljala v partizane, se pravi iz načelno istega razloga, ki ga v svojih razlagah navajajo obtoževalci nasprotnikov OF. Seveda pa je treba dodati, da bi zlasti Vukov vstop v OF lahko načel politični monopol KPS nad osvobodilnim gibanjem, saj bi z njim prišel v partizane politično ambiciozen človek, ki je užival široko podporo v krščanskosocialnih krogih na Primorskem, in ki si ni pomišljal odpirati občutljivih vprašanj, kakor je bila likvidacija 14 Cerkljanov na začetku februarja 1944, po krivem obsojenih, da so izdali partijsko šolo v Cerknem. To pa se je očitno križalo s komunističnim načrtom revolucionarnega prevzema oblasti.

Brez vrednosti je vse, kar se ne sklada s ciljem

Tu se kaže tudi globlja narava političnega zločina v Rossettijevi ul. Šlo je za primer udejanjanja totalitarne ideologije. Kaj to pravzaprav pomeni? Na Slovenskem se je o tem na revolucionarni strani med prvimi temeljito spraševal Dušan Pirjevec, s katerim sem se svoj čas natančneje soočil. Nekatere njegove formulacije so posebno prodorne. Pirjevec je npr. akcijo, porojeno iz totalitarne ideologije, rad imenoval »re-evolucija«, češ da gre za dejanje, ki namerava svet vrniti k svojemu bistvu, ga dokončno odrešiti. Prav zato jo včasih imenuje tudi »absolutna akcija«, o kateri pa ugotavlja, da nujno vodi v uničevanje, saj je v njeni luči brez vrednosti in torej ničevo vse, kar se ne sklada s ciljem, ki ga zasleduje. Gre za nekakšen metafizični makiavelizem.

Podobi Danice Tomažič in Stanka Vuka na grobnici Tomažičevih na pokopališču sv. Ane v Trstu. FOTO: Ivo Žajdela

Zdenka Kidrič: treba je likvidirati »vse res škodljive voditelje in aktiviste«

V tej luči je razumljivo, kako to, da so zakonca Vuk in posledično njun gost bili ubiti iz načelno istega razloga, zaradi katerega bi ju lahko ugonobili tudi nasprotniki OF. Očitno slovenskim komunistom ni šlo le za upor proti nacifašizmu in se za dosego svojih ciljev niso pomišljali segati po vseh razpoložljivih sredstvih, pri čemer so pregazili osvobodilno gibanje kot tako. To naravnost dramatično jasno potrjuje voditeljica VOS Zdenka Kidrič, ko v pismu z dne 16. septembra 1943 svoji desni roki Edu Brajniku naroča, da je treba likvidirati »vse res škodljive voditelje in aktiviste«, ki so takšni v luči kriterija »koristi naroda in s tem hkrati tudi politične koristi za naš pokret«, ter da je treba po soglasnem sklepu IOOF pripraviti koncentracijska taborišča za ljudi, »ki niso propalice, pa vendar nismo sigurni, če ne bi spet zapadli v kake neprave roke, če bi jih spustili«. Po isti logiki Aleš Bebler, Joža Vilfan in Franc Leskošek v pismu (glej besedilo v wordu), ki so ga napisali 29. januarja 1944, dva dni po vdoru Nemcev v Cerkno, od članov PK VOS za Primorsko zahtevajo, naj odredijo »takojšnjo aretacijo vseh tistih ljudi v Cerknem, ki vam jih bo RK KPS označil kot belo ali plavogardistične simpatizerje, čeprav jim ni mogoče ničesar dokazati«, ter naj jih brez nadaljnjega postrelijo.

Morilsko komunistično pismo Aleša Beblerja, Josipa Vilfana in Franca Leskoška (najvišjih partijcev takrat na Primorskem), v katerem so 29. januarja 1944 v imenu Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko ukazali Pokrajinski komisiji Vos za Primorsko, da aretira in ustreli kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo ter nekatere druge Cerkljane.

Jasnejši pogled na trojni umor v Rossettijevi ulici

Moje raziskovalno potovanje se tu končuje, a pot, ki sem jo prehodil, se nadaljuje in mogoče celo na novo pričenja. Kar sem med svojim raziskovanjem opazil, sem skušal skrbno zabeležiti in nato povezati v smiselno teoretično celoto. Upam, da se zdaj ponuja popolnejši in jasnejši pogled na trojni umor v Rossettijevi ulici, pa tudi na dosedanje poskuse njegove obrazložitve, kar nudi izhodišče za nova tovrstna potovanja. /.../

Martin Brecelj, V Rossettijevi ulici so streljali trije pripadniki VOS OF, Primorski dnevnik, 18. 9. 2016Martin Brecelj Anatomija političnega zločina, Epilog

Ravel Kodrič, O Stanku Vuku, Primorski dnevnik, 17. 7. 2015Ravel Kodrič, Pozabljeni Jožko Schiff in ... VOS, o kateri je skoraj preveč vedel, Primorski dnevnik, 5. 3. 2016

Ravel Kodrič, Jožko Schiff ponudil VOS-u vesti o slehernem koraku vaših nasprotnikov, Primorski dnevnik, 6. 3. 2016Ravel Kodrič, ... ga je izdajalska banda N.E. dala ubiti, Primorski dnevnik, 10. 3. 2016

Ravel Kodrič, Neki Hravar ... meni se zdi, da je bil morda on kriv, Primorski dnevnik, 12. 3. 2016Ravel Kodrič, Martin Brecelj, Odgovor dr. Dragu Zajcu, Nedeljski, 1. 2. 2017

Martin Brecelj, Drago Zajc, Kodrič tik pred odločilnim obratom, Nedeljski, 15. 2. 2017Konec v: Martin Brecelj: Stanko Vuk, Trst, umor v ulici Rossetti [9]

1/11